KUBANSKA REVOLUCIJA NEINFORMIRANIH

Posted: 19/12/2011 by ajda1981 in Refleksije

Če človek verjame, da digitalna ločnica v informacijski družbi ločuje ljudi na razsvetljeno informirane na eni strani in na nič-vedel-nič-kriv neinformirane obskurneže na drugi, ga seveda zanima tudi emancipatorni potencial digitalne tehnologije v kokosastem anti-imperializmu Kube.

Če bi namreč slučajno kdorkoli menil, da je kubanska revolucija stvar polpretekle kubanske zgodovine, ki jo živijo le še bledolični turisti in upokojeni partijski funkcionarji v svojih verandnih gugalnikih, bi se namreč pošteno zmotil. Domorodci namreč čez dan bolščijo v poplavo uporniške državne propagande na vsakem koraku ter sladostrastno sanjajo Fidelov veliki sen v tolikšni meri, da si lahko le predstavljamo iz kako zelo premočenih postelj vsako jutro vstajajo. Mokre sanje revolucije tako še dodatno namakajo tropsko soparo med razpadajočo kolonialistično arhitekturo, ki stoji v opomin in svarilo vsem imperialističnim apetitom, ki si morebiti manejo roke nad kubanskim narodom. Pesem upora in slave zgodovini se plazi za vsakim tropskim vogalom otoka, poje jo vsak pionir z izpadlimi mlečnimi zobmi in vzklika jo vsak kubanski ljubimec v revolucionarnih ekstazah, potresajočih jasno zarisano mejo med posameznikom in državo. Slednja namreč producira revolucionarna gesla in samohvale uporniškega naroda na ravni oglaševalske multinacionalke, zato labilni beli antropolog sčasoma pričenja verjeti, da je Kuba v resnici idealnotipski primer dobre prakse nacionalnega upora.

Pa vendar mora vsak dobro poučeni post-edward-tylorski labilni beli antropolog računati tudi na svojo lastno labilnost, ki ga v belem svetu vodi k svetlim lučem avtorskega objavljanja strokovnih člankov, nakupovanja Dolce&Gabbana pršuta, lifestyle kvakanja v kolumnah časopisov, ki stanejo približno enako kot obrok štiričlanske družine v Prekmurju in šopirjenja na opernih premierah, katerih edina zanimivost je – ahja – Dolce&Gabbana pršut na zakuski. Skratka, labilni beli antropolog mora biti v pozoru za zgodbo, ki ždi za navideznim. Kar je verjetno zanj enako težko kot kupiti Mercator pršut ali – kar bi kazalo na še bolj poglobljeno samorefleksijo – špeh slanino. Namreč, če labilni beli antropolog na neki točki zmore pogoltniti svoj ego kot bi pogoltnil špeh slanino ugotovi, da je revolucija na Kubi v resnici farsa, ki jo Kubanci živijo zato, da preživijo. In ki jo Kuba živi zato, da živi bogato od bogatih turistov. Zato je tudi diskriminatorna ločnica na Kubi, ki deli prebivalstvo na vključene in izključene, dosti jasneje izrisana kot naša, ki je – ponovno v nekem labilnem smislu – bolj ali manj arbitrarno razpršena med narod. Kubanska ločnica razlike se namreč ne ukvarja z malenkostnimi vprašanji razpršenih spatologiziranih marginalcev in zdrave kubanske sredine, temveč raje kar ločuje po pavšalnem ključu, ki ne pušča nobenega dvoma za tiste, ki bi morda želeli obremenjevati javno upravo z nadebudnimi vprašanji zakaj in kako. Kubanska ločnica družbene razlike preprosto marginalizira vse Kubance in v zdravo jedro Kube postavlja nonšalantno kar turiste. Če gre labilni beli antropolog še korak dlje v svojih špekulacijah lahko torej sklene, da je turist še najbolj kubanski od vseh Kubancev. V kolikor je stopnjo demokracije neke družbe v odnosu do njenih posameznikov mogoče meriti skozi kriterij svobodnega sprejemanja in proizvajanja informacij, je Kuba kot družba širokogrudno demokratična do svojih družbenih subjektov – turistov. Kubancem, za katere beli antropolog še ni natančno ugotovil, ali sploh so del kubanske družbene realnosti ali ne, namreč ni dovoljeno dostopati do interneta. Lahko pa gledajo skozi okna internet centrov turiste, ki bolščijo v neke svetleče škatle. In lahko iz dneva v dan tudi gledajo turiste, ki se mastijo z jastogi, zlivajo mojite po svojih goltancih in si pripenjajo atraktivne najstniške Kubanke na svojo obleko kot manšetne gumbe. In na koncu lahko labilni beli antropolog sklene le eno:  Kubanci iz dneva v dan res živijo ideologijo, vendar pa je slednja drugačna od tiste, ki jo producira državni aparat. Kubanci živijo ideologijo pobega v beli svet, kjer bi lahko živeli svojo labilnost podobno, kot jo živi naš beli antropolog. Kuba je zato primer dobre prakse v smislu emancipacpije ljudstva le v toliko, v kolikor človek verjame v navidezno. Podobno kot je navidezna osamljena računalniška tipkovnica na enem od otroških igrišč, ki je kot neke vrste fantazijski predmet namenjena prav vsemu, le računalništvu ne. 

This slideshow requires JavaScript.

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s