Zero Dollar Laptop alias James Wallbank does not exist

Posted: 03/01/2012 by anusdomini in Refleksije

(Članek je bil objavljen v 64. številki Kraljev Ulice – september 2011, str. 19)

»Davnega« leta 1999 je James Wallbank napisal Lowtech manifesto, kratko besedilo v katerem je utemeljeval obstoj poceni ali zastonj tehnologije in spodbujal ponovno uporabo računalnikov, ki zaradi (pre)hitro razvijajoče se računalniške industrije končajo na smetiščih. Ni potrebno poudarjati, da je v besedilo vpisana kritika potrošniške in »licenčne« družbe ter direkten poziv k uporabi odprto kodnih sistemov in t.i. freeware. Ravno takrat je Nicholas Negroponte (glej obširne podatke o gospodu na wikipediji) izdal serijo člankov v katerih je poudarjal zahtevo po cenovni dostopnosti digitalne tehnologije. Ker je ugotovil, da računalniška podjetja niso pripravljena sodelovati v tem procesu, je začel obširno kampanjo za produkcijo prenosnikov za 100$ (za primerjavo: prenosnik je takrat »koštal« slabih 1000$). Kampanja je »nekaj časa« kasneje (leta 2007) dobila končno podobo v imenu »One Laptop Per Child« (OLPC), humanitarnem projektu, ki se (še vedno) izvaja v tako imenovanem tretjem svetu. Zadeva je spodbudila na začetku navedenega avtorja Lowtech manifesta, da napiše revolucionarno besedilo: Zero Dollar Laptop Manifesto (ZDLT). V njem avtor, tako kot pred osmimi leti, zagovarja uporabo odprto kodnih sistemov (npr. Linux) in koncept ponovne uporabe, hkrati pa širnemu svetu ponudi utemeljitev in navodila za pripravo projekta, kjer prenosnik stane natanko 0$ (prevod: 0€, za nostalgike: 0 sit), v »ZDLT zapiskih« (notes) pa poda natančno in lucidno kritiko humanitarnega OLPC. Po njegovem (in jaz se s tem absolutno strinjam!) je OLPC, kljub plemenitosti, zelo klasičen top-down projekt, kjer velika NVO in velika podjetja ustvarjajo potrošno robo (zapakirano v izobraževalni program) oz. novo tržno nišo za ljudi (v t.i. tretjem svetu). Prenosniki OLPC so sicer lični (a standardizirani, torej dolgočasni in monotoni) in prijetnih barv (zelene, roza, modre) a (u)porabnike (otroke) ne potegnejo iz večne spirale licenčnih programov (in posodabljanj) ter popravil, projektni vodje pa jih ne naučijo (ne omogočijo!) avtonomno skrbeti za svojo novo igračko. Odveč je poudarjati, da so v celoten sistem vpeta velika računalniška podjetja… Skratka, ta plemeniti projekt ne vzpostavlja pogojev za opolnomočenje (kot tak se namreč »prodaja«) temveč gladko malo reproducira potrošništvo. Za razliko pa projekt ZDLT, ki temelji izključno na rabljenih prenosnikih, odprto kodnem sistemu (npr. Ubuntu) in spodbujanju delovanja po grassroot principih, ponuja dejansko možnost za avtonomno upravljanje svojega prenosnika. Dolgoročni cilj projekta je omogočiti dostopnost digitalne sfere deprivilegiranim družbenim skupinam s tem pa izničiti tako imenovani »digital divide«. Izkaže se namreč, da se marginalizacija direktno prekrije z nedostopnostjo do medmrežja in digitalno nepismenostjo, s tem pa od vira informacij ali kreativnega izražanja na medmrežju.

Delavnice ZDLT se izvajajo na podarjenih/rabljenih prenosnikih, ki jih skupina računalničarjev pred tem pregleda in zagotovi delovanje, na njih pa si udeleženke in udeleženci (npr. delavci migranti, brezdomni, prebežniki) naložijo odprto kodni sistem, naučijo uporabljati različne programe, se povežejo na medmrežje, se poučijo o tem kako (in kje) posodabljati te programe, morda ustvarijo svoj blog, si v kreativni delavnici s pomočjo stensilov in nalepk prenosnik personalizirajo in po končani delavnici zadevico prejmejo v last. Zdaj je prenosnik v vseh pogledih njihov.

Zato smo se v Urbanih brazdah odločili izpeljati ta projekt v Mariboru. Ker je zadeva »zaščitena« pod Creative Commons smo si dovolili majhno modifikacijo imena in projekt poimenovali Za-nič kišta. Z imenom smo želeli ustvariti igro besed, ki odraža naravo projekta: po eni strani je prenosnik »zanič«, fuč, saj ga lastnik ali lastnica ne potrebuje več in nam ga dobro voljno podari, po drugi strani pa je »za nič«, saj ga udeleženke in udeleženci prejmejo v last brez plačila (tudi delavnica je zastonj). Trenutno smo v fazi pridobivanja prenosnikov zato izkoriščam priliko, da vas vljudno povabim k donaciji vašega ne več uporabljenega ali zavrženega (tistega, ki nabira prah na vaši omari) prenosnika. A žal ni vsak prenosnik primeren. To je verjetno največja pomanjkljivost ZDLT saj Ubuntu zahteva neko določeno minimalno konfiguracijo (zmogljivost) prenosnika. Če vas donacija in več informacij o »pogojih« donacije zanima nam lahko pišete na urbane.brazde@maribor2012.eu.

V oktobru bomo gostili kolege in Anglije (Furtherfield in Access Space), ki so v lanskem letu prvič udejanjili ZDLT in kolege iz Italije (Binario Etico), ki bodo letos v Rimu izpeljali projekt, da se še natančneje poučimo o vseh dimenzijah projekta, prediskutiramo možne zagate ter najdemo kreativne rešitve in nadgradnje za izpeljavo projekta v Mariboru. Pričujoče besedilo pa naj ne bo zgolj opis naših dejavnosti, temveč naj služi kot spodbuda pri širjenju filozofije ponovne uporabe digitalne tehnologije, odprto kodnih sistemov, odporu  »digitalni ločnici« in s tem spodbujanju ne-potrošniških in avtonomnih praks: širite idejo, pozanimajte se, lahko nas kontaktirate in izpeljite ZDLT še sami! Ker pa je to emancipatoričen projekt, ki neusmiljeno spodjeda veličastni kapitalistični red, nam ni potrebno pretirano ugibati zakaj vnos »James Wallbank« v wikipedijo vrne rezultat »James Wallbank does not exist«.

Comments
  1. you may have an amazing blog right here! would you like to make some invite posts on my weblog?

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s