V sklopu rednih mesečnih srečanj skupine Digitalnega nomadstva z delavci migranti smo v kuhinji Samskega doma na Pobrežju govorili o tem, česa se ne da, kaj lahko in kaj je potrebno narediti. Utopije nekega sveta torej, ki ima več potencialnih obrazov: morda ne more obstajati, morda je lahko in morda šele mora nastati.
»Kako postmoderno«, bi morda rekel kdo. In spet, »Kako realno!«, bi rekel kdo drug. Kot nas namreč uči zgodovina smo realni prav takrat, ko zahtevamo nemogoče. In če sintagmo nekoliko obrnemo: kaj bolj nemogočega kot realno je v času sistematičnega izkoriščanja delovne sile sploh mogoče pričakovati? Slovenija je v samem vrhu evropskih držav, ko govorimo o deležu brezposelnih mladih, priča smo standardni praksi nehumanega ravnanja z delavci, še posebej s tako imenovanimi migranti: neplačevanje nadur, regresov in plač, zanikanje odgovornosti v primeru poškodb na delovnem mestu, lažno trganje kreditnih obrokov delavcem, sistematično in progresivno uvajanje neobičajnih delovnih pogodb (pogodb za določen čas), veriženje pogodb za določen čas, nehumani nastanitveni pogoji, predčasne prekinitve pogodb brez izplačila odpravnine, odkriti rasizmi nadrejenih. Bodimo realni: ali je zahtevati bolj humane delovne in življenjske pogoje resnično nemogoče? In če zahtevati nemogoče realno, kakšne vrste zahtevo je sploh potrebno oblikovati? Kdo jo mora oblikovati? In na koga mora biti naslovljena?
O tej in podobno nemogočih utelešenjih realnega smo govorili z delavci v Samskem domu na Pobrežju med kosi domačega »proti-izkoriščevalskega štrudla« in luščinami pistacij, ki so se v skupni kuhinji kopičile kot kolateralna škoda konstruktivnih pogovorov o nemogočem, ki je in mora biti realno. Kolektiv Rizom kot organizator srečanj je na dogodek povabil tudi aktiviste iz Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti in Nevidnih delavcev sveta, ki so v preteklosti izvedli že nič koliko realnih zahtev nemogočega. In ob tem celo dokazali, da je meja med mogočim in nemogočim tanjša, kot se zdi na prvi pogled.
Za-nič kišta 