Teach in 8.2.2012

Posted: 13/03/2012 by anusdomini in Refleksije
Tags: , , ,

Spodaj objavljamo refleksiji Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti (SŽPD) in gibanja Nevidni delavci sveta (IWW) ob februarskem Teach in-u v samskem domu Pobrežje v Mariboru.

SŽPD refleksija iz Teach in-a 8.2.2012

Predstavnika Sindikata žerjavistov p.d. – Luka Koper (SŽPD) sva bila Boris Bradač in Mladen Jovičič, oba člana Izvršnega odbora SŽPD.

Po uvodnih predstavitvi udeležencev smo si prisotni ogledali film “Tražili smo radnike – dobili smo ljude”, zelo pretresljiv dokumentarec o kruti realnosti migrantskih delavcev v Sloveniji.

Po filmu je bilo jasno opaziti, da so se delavci močno identificirali z glavnimi junaki zgodbe.

Delavci iz doma so začeli izpostavljati svoje osebne zgodbe, tako podobne mnogim zgodbam, ki smo jih slišali v zadnjem obdobju. Vedno se začne z zamudo plače, delno akontacijo plače in večmesečnem izrabljanju pozitivnega človeškega upanja s strani gradbenih baronov in barončkov. Delavec je premočno odvisen od enega delodajalca (vizum, stanovanje, hrana, plačilo), zato se drži upa kot zadnje slamice, upa da plačilo bo in, da delo bo. Konča se pa brez dela in denarja.

Nam, ki se s problematiko ukvarjamo dovolj časa, je jasno, da je ropanje tujih delavcev (migrantov, a niti ne nujno samo tujih delavcev), del master plana omogočenega skozi zakone. Delodajalec, oz. podjetnik ni dolžan plačati dela in kreditov, če je le povezan z oblastjo. Kaj je bolj učinkovitega od istočasnega ropanja državnega denarja in novodobnih sužnjev; zadnji krog prerazporeditve nekdaj družbenega kapitala?

Smatram, da srečanja v domu nosijo pozitivno sporočilo obubožanim delavcem imam pa tudi nekaj predlogov.

Delavcem je treba nuditi čim bolj konkretno in otipljivo pomoč. Pri tem denarno pomoč dajem na zadnje mesto (samo v primerih težke stiske).

Delavcem je treba nuditi informacijo o možnosti pridobivanja brezplačne pravne pomoči, ter jim pomagati na poti pravnega boja.

Dobro bi bilo naučiti jih kako se preveri ali jim delodajalec plača prispevke, in vodi vso ostalo zakonom zahtevano dokumentacijo; pravilno narejena pogodba o zaposlitvi ipd. Enako jih je treba naučiti preveriti finančno stanje podjetja v katerem delajo. Moje mnenje je, da ko plača enkrat zamudi je v kratkem ne bo več sploh, zato ni smisla, da bi delavec zgubljal čas in denar. Moral bi takoj zapustiti podjetje in poiskati redno plačano delo. V tem težkem procesu bi se mu lahko pomagalo v zbiranju informacij o delodajalcu, pravnih postopkih ipd.

Samski domovi so bolj podobni strogim taboriščem, kot humanim stanovanjskim prostorom. Na vsakem koraku so izobešena opozorila o nemogočih prepovedih vsega možnega. Za vsak prekršek je zagrožena kazen in odpoved bivanja v domu. Zato predlagam, da se z lastnikom, oz, upravljavcem doma naveže stik in začne delati na vzpostavitvi ustreznih dogovorov. Tako podjetjem kot tudi vsem instancam oblasti (oz. državnega servisa) je potrebno dokazovati odgovornost za situacijo kot tudi družbeno odgovornost in predlagati, oz. zahtevati, da za začetek recimo subvencionirajo samske domove za delavce v stiski.

Kot nakazujem, je moje mnenje, da je potrebno iskati oblike pomoči, katere bodo tako dvigale raven zavesti delavca, kot tudi tiste, ki bodo imele čimprejšnji konkreten učinek. Možno je oblikovati tudi predloge za spremembo kakšnega zakona, ki ureja položaj delavcev ali obveznosti delodajalca.

Mladen Jovičič

SŽPD

IWW refleksija iz Teach in-a 8.2.2012

Delavcem, ki živijo v delavskem domu v Mariboru, smo pokazali dokumentarni film ”Tražili smo radnike, došli su nam ljudi”. Film je nastal kot produkt sodelovanja Centra za mirovne študije iz Zagreba, študentov mirovnih študij iz Zagreba in Mirovnega inštituta iz Ljubljane ter produkcijske hiše Hulahop. Snemal se je, ko je bila v Ljubljani demonstracija Nevidnih delavcev sveta (IWW – Invisible Workers of the World). Ta se je pripravljala in je potekala spomladi leta 2011.

Nevidni delavci sveta so neformalna, a avtonomna iniciativa samo-organiziranih delavcev iz tretjih držav, ki kot ti. ekonomski migranti (migrantski delavci) delajo in živijo v Sloveniji. Iniciativa je nastala že konec leta 2007. Tedaj je večina migrantskih delavcev prihajala iz Bosne in Hercegovine ter opravljala deficitarne poklice v gradbeništvu. Ti delavci so bili sistemsko izkoriščani in družbeno izključeni. Temu njihovemu položaju je botrovala posebna ureditev migracij, ki je zahtevala, da je tak delavec dve leti neprekinjeno delal za istega delodajalca, preden je lahko pridobil osebno delovno dovoljenje. Migrantski delavec se torej dve leti ni mogel zaposliti pri drugem delodajalcu, pa četudi ga je delodajalec, ki ga je pripeljal v Slovenijo, šikaniral, slabo plačeval, diskriminiral, ga silil, da dela v nevarnih pogojih ali preko dovoljenega števila nadur, mu ni plačeval socialnih prispevkov in podobno, če je hotel imeti osebno delovno dovoljenje, ki mu je dalo ugodnejši položaj in več možnosti na trgu dela. Taka statusna odvisnost migrantskih delavcev od delodajalcev je bila ugodno gojišče raznolikih odrekanj delavskih pravic in izkoriščanja. Dokumentarni film to situacijo dobro predstavi. Poleg tega se film dotakne tudi samo-organiziranja migrantskih delavcev. Z javno demonstracijo so povedali, da so ob propadu pretežnega dela gradbene industrije, do katerega je prišlo zaradi pričujoče gospodarske krize, ostali skoraj brez vsega: brez zasluženih plačil in brez pravice do prebivanja v Sloveniji oziroma v Evropske unije.

Delavcem, ki živijo v mariborskem delavskem domu, te situacije niti ni treba posebej predstavlja, saj so jo živeli in jo še živijo. Iz tega razloga se je po projekciji filma usul plaz osebnih pričevanj delavcev o raznovrstnih krivicah, ki so se jim zgodile. Eden od delavcev je denimo povedal, da več mesecev ni dobil plače. Delodajalec mu je iz meseca v mesec obljubljal nakazilo in ga prepričeval, da je v finančni stiski ter da naj zato še malo počaka na plačo in dela naprej. Delavec zasluženega denarja ni nikdar dobil. V takih situacijah se je težko odločiti: zaupati obljubam delodajalca in čakati ali vztrajati pri svojih pravicah? Ob tej zgodbi je eden od gostov, izkušeni sindikalist, povedal sledeče mnenje: treba se je upreti, že ko ne dobiš ene plače ali ko dobiš manj od dogovorjenega; ne verjemi golim obljubam in nedokazanim opravičilom; več plač, kot ti delodajalec dolguje, manjša je verjetnost, da boš kdaj videl ta denar…

Kakšen je danes položaj migrantskih delavcev iz ti. tretjih držav (tj. držav, ki niso članice Evropske unije ali Evropskega gospodarskega prostora)? Potem ko je gospodarska kriza pokazala zobe in je propadel velik del gradbene industrije? Ureditev položaja migrantskih delavcev se je pod pritiski javnosti in samo-organiziranih migrantov malenkostno spremenila. Vendar so te spremembe le kozmetične in bistveno ne izboljšujejo položaja migrantov. Poleg tega je opaziti, da vse več migrantov dela preko ti. zasebnih posredovalnic dela. Kakšen je strukturni položaj delavcev, ki so zaposleni na tak prekeren način pa zaenkrat ostaja še razmeroma neznano.

IWW (nevidni delavci sveta)

This slideshow requires JavaScript.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s