Nadzor delavcem in delavkam!

Posted: 12/04/2012 by anusdomini in Skupni boji
Tags: ,

(Vir: ČKZ 226 (let.XXXV/2006): “Migracije” / “Alternativni mediji”, str.  74-88)

Nadzor delavcem in delavkam!

Program sindikatov proti omejevanju priseljevanja

 

Uvod: proti nadzoru priseljevanja na delovnem mestu!

Dobro znano geslo »Proletarci vseh dežel, združite se« ne pomeni, naj se združijo »samo tisti delavci, ki imajo ustrezen priseljeniški status«, temveč se nanaša na vse delavce tukaj in v mednarodnem prostoru. Nadzor nad priseljevanjem popolnoma izniči to načelo, ker varuje globalno delitev in anatagonizem med delavci. Ta delitev je posledica najbolj grobega nacionalizma in rasizma. Enotnost delavstva je mogoča šele z odpravo nadzora nad priseljevanjem. Ta ideja se morda zdi nerealna in utopična. Da bi se uresničila, bi dejansko moralo priti do velikega političnega prevrata. Nekateri sindikati so nekoč že sprejeli resolucije, ki načeloma nasprotujejo nadzoru nad priseljevanjem, s čimer so tudi v praksi privzeli slogan Nihče ni nezakonit. Sprejetje takega stališča je bila posledica samoorganizacije tistih, ki jih nadzor nad priseljevanjem ogroža (to so priseljenci in priseljenke): povezali so se v sindikate ali v protideportacijske aktivnosti. Na konferenci Zveze državnih in lokalnih vladnih uslužbencev (National and Local Government Officers Association, NALGO[1], ki je predhodnica Unisona[2]) leta 1989 so zahtevali odpravo vseh oblik nadzorovanja in omejevanja priseljevanja. V istem času je Sindikat uslužbencev za pogojno izpuščene zapornike (The probation workers union, NAPO) sprejel podobno stališče. Leta 2005 pa so na konferenci delavcev in delavk v visokošolskem izobraževanju (NAFTHE) sprejeli resolucijo, ki sindikat zavezuje, da »podpre pravico vsakogar, ki se zaradi katerega koli razloga priseli in išče zaposlitev v Veliki Britaniji«. Žal v okviru sindikatov še ni bil sprejet program, ki bi popolnoma nasprotoval nadzoru nad priseljevanjem. V delavskem gibanju prevladuje drugačna, nasprotna pravovernost. Postavlja se zahteva po »pravičnem« ali »dobrohotnem « nadzoru. Toda za uresničitev take zahteve bi potrebovali čudež in ne političnega preloma. Kajti že po sami definiciji je nazor nad priseljevanjem krivičen in škodljiv. Zato je nerealistična prav ideja, da bi tak sistem lahko postal nerasističen in pravičen. Nadzor nad priseljevanjem nikoli ne more uresničiti načela enakih možnosti.

Večina razlogov, da nadzor nad priseljevanjem ne more biti »pravičen« sistem, je povsem očitnih, zato jih omenimo zgolj na kratko. Prvič, uzakonjen je bil leta 1905 s sprejetjem Zakona o tujcih. Ta zakon je temeljil na najbolj primitivnem rasizmu in antisemitizmu: naperjen je bil proti judovskim beguncem, ki so bežali iz carske Rusije. Drugič, nadzor nad priseljevanjem kot sistem je dobil dodatno moč leta 1962 z Zakonom o commonwealthskih priseljencih. Omejeval je priseljevanje temnopoltih ljudi (napovedovala ga je že leta 1925 sprejeta Odredba o tujih temnopoltih mornarjih, po kateri so se morali temnopolti pomorščaki v pristaniščih prijaviti na policiji). Noben omenjeni ukrep niti malo ne nakazuje, da lahko nadzor obrnemo na glavo in ga spremenimo v »nerasističnega«. Tretjič, nadzor nad priseljevanjem vedno temelji na nizkotnem nacionalizmu – to je na ideji, da imajo pravico do vstopa v Veliko Britanijo ali življenja v njej samo člani privilegiranega kluba, ki jim je nekako uspelo pridobiti to ekskluzivno pravico. Četrtič, po nobeni definiciji ali redefiniciji nadzor nad priseljevanjem ne more biti »pravičen« za tiste, ki jih izključuje. Petič, še pred sprejetjem zakona o tujcih je globalno gibanje ljudi nadzirala trgovina s sužnji iz Afrike. Te trgovine prav tako ne moremo šteti za neškodljivo in nepomembno. Vse to je očitno. Manj očitno in znano dejstvo pa je, da je uzakonitev nadzora nad priseljevanjem rezultat uspešne fašistične agitacije. V veliki meri je bil zakon iz leta 1905 posledica agitacije Lige britanskih bratov, organizacije, ki se je zgubila v zgodovinopisju (ali pa zgodovinopisje o njej molči). Tudi zakon iz leta 1962 je bil sprejet po tako imenovanih nottinghillskih neredih (pravzaprav so bili to belski rasistični neredi) leta 1958, ki so jih organizirale fašistične skupine, kot na primer Zvezno gibanje, ki ga je vodil Oswald Moseley. Zato je povsem nesmiselna ideja, da lahko politični konstrukt, kakršen je omejevanje priseljevanja, produkt fašističnega delovanja, nekoliko popravimo ter ga naredimo neškodljivega in pravičnega. Podobna je trditvi, da je edina zabloda fašističnih skupin, kakršna je Britanska nacionalna stranka, da so »krivične«, in da bi se morali boriti za to, da bi postale nerasistične.

Za uničenje celotnega sistema, ki omejuje in nadzoruje priseljevanje, bi potrebovali močno politično gibanje, morda celo revolucijo. S tem pa ne trdimo, da upor ni mogoč tudi v tem trenutku, ko sistem še trdno stoji. Tisto, kar želimo poudariti, je, da morajo vse kritike sistema, ki obsega nadzor in omejevanje priseljevanja, temeljiti na načelnem nasprotovanju, kot je denimo načelo Nihče ni nezakonit! V takem političnem okviru postane sindikalna agitacija ključna. Pogosto se spregleda dejstvo, da je nadzor nad priseljevanjem v popolnem navzkrižju s vsakodnevnim sindikalnim organiziranjem na delovnem mestu. Zakoni o priseljevanju so totalni sistem, ker predpisujejo tako notranji nadzor kot tudi druga izključevanja in deportacije. Od priseljeniškega statusa je odvisna zlasti večina socialnih pravic (socialna stanovanja, socialna podpora, bolnišnično zdravljenje), prav tako pa tudi pravica do dela. Neizogibna posledica tega totalnega sistema je, da se delavci pogosto nadzorujejo neposredno na delovnem mestu med njihovo službo ali v sindikalnim delovanju. Seveda morajo sindikalisti nasprotovati vsakemu nadzoru nad priseljenci in priseljenkami, ne glede na kontekst in obliko, v katerih nastaja – kot sta denimo pripor in deportacija – kajti vselej gre za izraz rasizma. Vendar pa morajo sindikati svoj upor razširiti na področje samega delovnega razmerja.

Nevarnost za vse delavce in delavke

Sistem, ki izključuje in nadzoruje priseljence in priseljenke, je nevaren za vse sindikaliste. Eden izmed ciljev tega sistema je zniževanje plač in pogojev dela za vse delavce, saj spreminja priseljence in delavce brez papirjev v poceni delovno silo, ki ni organizirana in je ne varuje delovna zakonodaja. In prav to je razlog, da se moramo boriti za ureditev priseljeniškega statusa (regularizacijo), za trdno povezovanje ter za enako plačilo in enake pogoje za vse. V nasprotju s tem pa se je v preteklosti prav sindikalno gibanje najglasneje zavzemalo za omejevanje priseljevanja. Denimo, še pred sprejetjem prvega zakona – Zakon o tujcih iz leta 1905, ki je bil usmerjen proti judovskim beguncem – je Kongres sindikatov (Trade Union Congress, TUC) zahteval omejevanje priseljevanja. V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja je Kongres sindikatov prav tako podprl izključevanje in nadzor nad temnopoltimi delavci iz Commonwealtha. Vendar pa delavsko gibanje danes spreminja stališče tudi zaradi odpora in protideportacijskih kampanj tistih, ki jih ta sistem ogroža. Zaradi aktivnosti ljudi brez papirjev je danes ta razprava mogoča, prav tako kakor je mogoče izpodbijati samo logiko nadzora nad priseljevanjem.

 

1. del: Sindikalni akcijski program proti nadzoru nad priseljevanjem

Odprava sistema za nadzor priseljevanja

Zgolj govorjenje o krutosti in nepravičnosti izključevanja priseljencev in priseljenk ni dovolj. Tega izključevanja tudi ne moremo odpraviti tako, da se ukvarjamo zgolj s posameznimi primeri. Pri tem vprašanju imajo sindikati osrednjo vlogo. Denimo, kateri sindikat bi dopustil, da bi bili njihovi člani izpostavljeni kvotam pri zaposlovanju, dodeljevanju stanovanj, zdravljenju, socialni pomoči? Predvidevamo, da noben. Vendar pa nadzor nad priseljevanjem vsiljuje kvote dobesedno povsod, saj povezuje socialne in druge pravice s pravnim statusom priseljenca. Odkar za prosilce za azil velja novi, segregirani sistem socialnega varstva, ki ga izvaja »socialni del« notranjega ministrstva – Nacionalna služba za podporo prosilcem za azil (National Asylum Support System, NASS) – so skoraj v celoti izrinjeni iz služb države blaginje. Zakon jim zagotavlja pomoč v višini 70 odstotkov običajne socialne pomoči in uzakonja deložacijo iz stanovanj za tiste, ki ne dobijo statusa azilanta. Vse to izvajajo tudi uslužbenci in uslužbenke, ki so vključeni v sindikate.

V Veliki Britaniji so sindikati še vedno zelo močni. S politično voljo bi lahko delavsko gibanje preprečilo delovanje sistema, katerega cilj je izključevanje in nadzorovanje priseljencev in priseljenk in ga s tem uničilo. To bi bilo mogoče, saj so vsi ključni sektorji, ki izvajajo nadzor priseljevanja, organizirani v sindikate. S pomočjo sindikalnega organiziranja bi lahko sistem za nadzor priseljevanja postal nefunkcionalen.

Brez dvoma bi tako posegli v epicenter nadzora in izključevanja. Center administrativnega živčevja, ki izvaja omejevanje priseljevanja, je Immigration and Nationality Directorate v Croydonu (londonsko predmestje, op. prev.). Pred leti se je sistem skorajda porušil zaradi računalniške okvare. Lahko si predstavljamo, kakšen zadetek v polno bi bil to za boj proti rasističnemu nadzornemu sistemu. Druga organizacijska baza priseljeniškega nadzora je na letališčih. Sindikalne akcije na letališčih bi lahko učinkovito ustavile deportacije, če bi se zaposleni uprli oskrbovanju ali pilotiranju letal, ki prevažajo izgnane potnike. Nemška organizacija Deportacijski razred, ki si prizadeva preprečevati deportacije, je vodila kampanjo proti letalski družbi Lufthansa. Pravniki Združenja nemških pilotov »Pilotova kabina« so izjavili, da je nezakonito prevažati ljudi, ki jih na letalo pripeljejo vklenjene. Po njihovem mnenju mora pilot zavrniti sodelovanje v taki deportaciji, saj s tem tvega, da bo proti njemu sprožen kazenski postopek. Zato je »Pilotova kabina« pozvala vse svoje člane, da se pred vzletom prepričajo, ali so tisti, ki so v postopku izgona, v letalu zares prostovoljno. Tudi mednarodna pilotska zveza meni, da je nujno, da oseba v odstranitvenem postopku potuje prostovoljno. Obstajajo primeri, ko so britanski piloti in letalske posadke zavrnile prevažanje deportirancev.

Nihče ni nezakonit!

Na vseh drugih pravnih področjih je dejanje tisto, ki je protizakonito. V sistemu za nadzor nad priseljevanjem pa postane nezakonita sama človečnost. Geslo Nihče ni nezakonit! Pomeni dobesedno to, kar hoče povedati. Zakoniti ne morejo biti samo nekateri ljudje. Geslo presega boj prosilcev za azil. Ti so zgolj najnovejša skupina nezaželenih in demoniziranih. V preteklosti so demonizirali tiste priseljence, ki so se v Anglijo naseljevali, da bi se pridružili družinskim članom. Demonizirali so priseljence, ki so hoteli delati. Te skupine ljudi so še vedno nezaželene. V prihodnosti bo morda postala nezaželena neka druga skupina. Danes zakonit status bo jutri nezakonit. To ni vprašanje morale; gre za vprašanje politike in oblasti. Martin Luther King je nekoč izjavil: »Nikoli ne smemo pozabiti, da je bilo zakonito vse, kar je storil Hitler v Nemčiji.« To je razlog, da še enkrat povemo: Nihče ni nezakonit. To geslo pomeni boj za vsakogar, ki hoče priti ali ostati ne glede na osebni razlog.

Politični jezik nadzora nad priseljevanjem

Omejevanje priseljevanja in izključevanje priseljencev in priseljenk ni »naravni« fenomen. Je crezultat politične dejavnosti. Tudi restriktivna zakonodaja o priseljevanju ni dana sama po sebi. Ta zakonodaja je rezultat določenega političnega prizadevanja. Celoten sistem nadzora, vključno z jezikom, je politično motiviran. To velja tudi glede uporabe jezika o tistih, ki so subjekti tega nadzora. Kako naj jim rečemo? Bob Dylan poje »ubogi revni priseljenec«. Vendar so termini, kot denimo begunec, migrant, priseljenec neustrezni, če želimo poudariti zatiralsko naravo notranjih in zunanjih meja. Ne samo zato, ker so bile v preteklosti žrtve tudi druge skupine (denimo temnopolti pomorščaki ali pa člani komunistične partije, po ruski revoluciji, v dvajsetih letih 20. stoletja), danes pa so nadzoru izpostavljeni tudi študentje. Neustrezna je tudi zato, ker so tisti, ki imajo urejene priseljeniške dokumente, razvrščeni v hierarhijo, ki je sestavljena glede na pogoje za začasno bivanje, dolžino začasnega bivanja, morebitno omejitev zaposlovanja med začasnim bivanjem, socialne pravice (ali odsotnost pravic). Nadzor nad priseljevanjem posredno napada tudi ljudi z dovoljenjem za stalno bivanje (ali s samim svetim gralom – državljanstvom) in sicer tako, da onemogoča priseljevanje njihovih družinskih članov in s tem združevanje družin. V tem pogledu je tudi posedovanje dokumentov brez pomena. Zato so nasprotniki zunanjih in notranjih meja prevzeli politični jezik ljudi brez papirjev oziroma sans papiers. Ta termin združuje vse, ki so izpostavljeni nadzoru nad priseljevanjem. Vsak drug jezik jih ločuje.

Upor namesto uboganja!

Velika večina zaposlenih v socialnem sektorju želi opravljati tako delo zato, da bi pomagala drugim. V nasprotju s tem pa je implementacija notranjih meja mogoča samo ob njihovem sodelovanju z ministrstvom za notranje zadeve. Ti delavci in delavke, med katerimi so tudi sindikalisti, na svojih delovnih mestih odločajo o storitvah socialnega skrbstva, ne na podlagi potreb posameznikov in družin, temveč na podlagi priseljeniškega statusa.

Prav njihove delovne zadolžitve so šibek člen v celotni verigi sistema nadzorovanja. Posameznik ali celo skupine delavcev bi imeli nevšečnosti, če bi poskušali pretrgati povezavo med socialnimi pravicami in priseljeniškim statusom brez podpore sindikata. Notranji nadzor lahko prekinejo tisti delavci v javnem sektorju, ki so organizirani v sindikate. Sindikati javnega sektorja – denimo zdravstva, lokalne uprave in socialne pomoči – bi lahko sprejeli politiko nesodelovanja in neizvajanja notranjega nadzora. Pri tem bi nujno morali podpreti tiste svoje člane, ki pri omogočanju socialnih pravic ne bi preverjali priseljeniškega statusa in ki notranjemu ministrstvu ne bi posredovali podatkov o ljudeh brez papirjev. Delavci in delavke v vseh pomembnih sektorjih – na primer v lokalni stanovanjski upravi – bi lahko v svojih sindikatih organizirali skupine, v katerih bi razpravljali in delovali v skladu s politiko nesodelovanja. Zaradi aktivnosti ljudi brez papirjev so sindikati že začeli spreminjati svojo politiko. Na konferenci zdravstvenih delavcev v okviru sindikata UNISON leta 2005 so sklenili »da sindikat podpira zdravstvene delavce, ki zavračajo nadzor nad iskalci zatočišča ali vladnim službam ne posredujejo podatkov«. Načelo odpora prevzemajo tudi nekatere druge poklicne skupine. Denimo, po 9. členu zakona, ki določa pogoje o podpori prosilcev za azil iz leta 2004, lahko tiste prosilce za azil z otroki, ki niso dobili statusa azilanta,

vendar se še naprej potegujejo za ta status in se nočejo vrniti v državo, iz katere so zbežali, nasilno deložirajo iz stanovanj, ki jih upravlja NASS (Nacionalna služba za podporo prosilcev za azil). V takih primerih socialna služba lahko staršem celo vzame otroke in jih preda v rejništvo. Britansko združenje socialnih delavk in delavcev je obsodilo možnost odvzema otrok, saj ta ukrep nikakor ni v interesu otrok. Izrazilo je pričakovanje, »da se bodo socialne delavke odločno uprle izvajanju tako brutalnih ukrepov«.

 

2. del: Predlog programa

Brez racij na delovnih mestih

Na delovnih mestih se redno izvajajo policijske racije ali racije služb za priseljevanje. Zaradi iskanja neprijavljenih delavcev so tovarne, restavracije s hitro prehrano, delavnice, domovi za ostarele in bolnišnice nenehno izpostavljeni tovrstnim pregonom. Po številnih racijah sta Sindikat delavcev v transportu in splošnem sektorju in Sindikat delavcev v občinskih upravah in splošnem sektorju že leta 1980 izdala skupno izjavo, da morajo imeti temnopolti delavci »pri sebi ves čas dokumente, s katerimi dokazujejo dovoljenje za bivanje in delo. Ta položaj bolj spominja na sistem apartheida v Južni Afriki kakor na Veliko Britanijo.« (Guardian, 7. julij) Če služba za priseljevanje nadleguje sodelavce na delovnem mestu, je to problem vseh sindikalistov. Osnovna zahteva sindikata mora biti, da delodajalci prepovedo vstop v delovne prostore službi za priseljevanje ali tistim, ki ukrepajo v njenem imenu, denimo policiji.

Odprava sankcij za delodajalce

Torijski zakon o azilu in priseljevanju iz leta 1996 je neposredno napadel organiziranje in združevanje delavcev. Zaradi zaposlovanja delavcev brez »ustreznega« priseljeniškega statusa – torej brez ustreznih dokumentov – je (z globo) kaznoval delodajalce. Leta 2005 so laburisti to zakonodajo še zaostrili s sprejetjem Zakona o priseljevanju, azilu in državljanstvu, ki tiste delodajalce, ki zaposlujejo delavce brez papirjev, kaznuje (z globo) na kraju samem kot alternativo kazenskim postopkom. Sankcije za delodajalce so povsem nazadnjaške, saj od delavcev zahtevajo, da morajo delodajalcem razkriti svoj priseljeniški status. S tem zakonom so delodajalci postali agenti priseljeniškega nadzora. Nadzor nad priseljevanjem je tako uveden na delovno mesto. Ta zakon je zabil klin med »zakonitimi« in »nezakonitimi« delavci in usmeril prst na vse delavce brez dokumentov. Vzpostavil je pariahovski razred (pariah class) delavcev brez priseljeniškega statusa, ki morajo skrivati svojo identiteto, s čimer je oslabil sindikalno organiziranje.

Sankcije proti delodajalcem so del velikega načrta za graditev trdnjave Evrope. Že leta 1976 je Evropska komisija oblikovala osnutek direktive z naslovom »Uskladitev zakonodaje za boj proti nezakonitemu priseljevanju in nezakonitemu zaposlovanju v državah članicah«. Ta direktiva je že vsebovala zahtevo po sankcijah proti delodajalcem. Ukrepi proti delodajalcem danes veljajo v vseh glavnih središčih industrijskih sil. Leta 1986 so jih uveljavili v ZDA z Zakonom o nadzoru in reformi priseljevanja. Sankcije so del internacionalizacije nadzora nad priseljevanjem. Nazor nad delavci razširjajo na delovno mesto, kjer so delavci brez papirjev izpostavljeni režimu Velikega brata. Ko so junija 1977 v britanskem parlamentu razpravljali o predlogu omenjene direktive, je parlamentarka Gwnyth Dunwoody opozorila, da Evropska komisija s tem predlaga, da naj bi bili »sveti za plače in tovarniški inšpektorji uporabljeni kot metoda za preverjanje … priseljencev«.

Kongres sindikatov (Trade Union Congress, TUC) je nasprotoval sankcijam proti delodajalcem, ko so jih prvič uvedli leta 1996, vendar to ni bilo vselej njihovo stališče. Leta 1978 je Odbor o rasnih odnosih in priseljevanju (Committee on Race Relations and Immigration) opozoril, da Kongres sindikatov (TUC) soglaša s tako zakonodajo. Ponavadi sindikalni voditelji zagovarjajo sankcije proti delodajalcem zaradi dveh dokaj protislovnih razlogov. Prvič, po njihovem mnenju delavci brez papirjev slabšajo že dogovorjene delovne razmere (glej zapisnik sindikalnega sveta hotelske in gostinske dejavnosti iz aprila 1978). Tak argument se je v zgodovini večkrat uporabil za upravičevanje nadzora vseh priseljenih delavcev, ne glede na to, ali imajo »odobren« status ali ne, kajti poceni uvožena delovna sila naj bi zniževala plače in spodkopavala pogajalske pozicije. In drugič, pogost argument nekaterih sindikalnih voditeljev je, da naj bi sankcije proti delodajalcem varovale delavce brez papirjev, saj naj bi preprečile njihovo izkoriščanje (glej izjavo o priseljevanju in rasizmu, ki so jo oblikovali na konferenci generalne skupščine leta 1990 kot odgovor na resolucijo, ki je načelno nasprotovala omejevanju priseljevanja). Vsekakor je to zelo nenavaden način varovanja izkoriščanih delavcev, če njihove delodajalce spremeni v ovaduhe služb za priseljevanje, ki lahko naposled prav te izkoriščane delavce izžene!

Solidarnost, ne sankcije! Boljše plačilo in razmere za vse!

Kot kaže v praksi, je glavni namen sankcij proti delodajalcem ujeti, kaznovati in pregnati delavce brez dokumentov. Sankcije v resnici ne ogrožajo delodajalcev. To dokazujejo podatki. Junija 2005 je ministrstvo za notranje zadeve izdelalo tako imenovano »Oceno vpliva zakonodaje« takrat še predloga zakona o priseljevanju, azilu in državljanstvu. Ocena kaže, da je, denimo, leta 2004 služba za priseljevanje opravila 1098 »uspešnih operacij« (to pomeni racij), v katerih so priprli 3332 delavcev, kazensko pa so ovadili samo osem delodajalcev! Eno leto prej so obtožili samo enega delodajalca, priprli pa so 1779 delavcev, ki so jih odpeljali z delovnega mesta in jih verjetno izgnali.

Pred kratkim je vsaj ena sekcija sindikalnega gibanja prepoznala nevarnost sankcij proti delodajalcem. Decembra 2005 so mediji veliko poročali o tem, da so v najmanj eni podružnici maloprodajnega giganta ASDA zahtevali od azijskih uslužbencev, da prinesejo svoje potne liste. Imena delavcev in delavk so javno prebrali kar po ozvočenju v trgovini in zahtevali njihove dokumente. Britanski splošni sindikat (Britan’s General Union, GMB) je trgovinsko verigo javno kritiziral. Ta javni protest lahko razumemo kot začetek kampanje za odpravo sankcij proti delodajalcem, ki zaposlujejo ljudi brez papirjev.

Organizacija in moč sindikatov ne temeljita na zapiranju in izgonu delavcev, temveč na solidarnosti. Moč sindikatov temelji na preprečevanju izkoriščanja delavcev brez papirjev in na njihovem sindikalnem organiziranju. Moč sindikatov je tudi v tem, da so skupaj s priseljenci aktivni v kampanjah proti deportacijam in pri zahtevah za regularizacijo njihovega statusa v državi. Delavsko gibanje mora nasprotovati delitvi delavk in delavcev na »zakonite« in »nezakonite«. Sindikati se morajo vključiti v kampanjo Nihče ni nezakonit!

Proti nizkim plačam se ne moremo boriti tako, da se delodajalci spreminjajo v vohune služb za priseljevanje, temveč s povezovanjem in združevanjem vseh delavcev, ki se skupaj in ne glede na priseljeniški status borijo za boljše razmere. Za enakost in višje plače, zdravstvene in varnostne pogoje, dopust, bolniški dopust, pravico do udeležbe pri dobičku se je treba boriti ne glede na priseljeniški status delavca. Primer tovrstnega zavzemanja je množična akcija decembra 2005 na Irskem, v kateri so delavci nasprotovali poskusu irske ladijske družbe, da uvozi delavce iz baltiških držav za plačilo, ki bi bilo manjše od dogovorjene minimalne plače. Sindikati so se temu uprli. Žal so akcijo prekinili pred dokončno zmago; zasedli pa so en trajekt, preprečili odplutje drugega, demonstriralo je sto tisoč ljudi. Sindikalni letaki v letonščini in litovščini so pozdravljali priseljene delavce in zahtevali enako plačilo in razmere za vse, ne glede na pravni status.

Leta 2002 je Kongres sindikatov (TUC) izdal pamflet Priseljeni delavci, vodnik Kongresa sindikatov (Migrant Workers, a TUC Guide). V njem je zelo jasno razložena zakonodaja. Poleg tega vodnik spodbuja organiziranje, da zavarujejo delavce in delavke brez dokumentov: zavzema se za boljše razmere na delovnem mestu in proti deportacijam. Vodnik navaja veliko primerov, kako v prizadevanjih za boljše delovne razmere podpreti priseljene delavce in delavke. Na primer: »Pred kratkim je uspela kampanja (Sindikata delavcev v transportu in splošnem sektorju) za zaščito kitajskih delavcev v restavraciji New Diamond v londonskem Sohu. Delavci so dolge ure delali brez odmora. V primeru nesreče pri delu niso dobili odškodnine. Prav tako niso prejemali plačilnega lista in niso imeli dopusta. Zdravstveni in varstveni standardi so bili zelo nizki. Ko so se vključili v sindikat, so štiri ljudi – člane sindikata – odpustili, zato so vsi delavci v restavraciji stavkali. Uspešno so se ubranili pred stavkokazi in vložili zahteve na delavsko sodišče. Delodajalci so morali plačati štirim delavcem visoko odškodnino.«

Sindikat delavcev v transportu in splošnem sektorju je deloval tudi med čistilkami. Mnoge izmed njih so priseljenke. Novembra 2005 je pred Deutsche bank organizirala akcije pod geslom Pravica za čistilke, v katerih so zahtevali večje plače za čistilke. Isti sindikat je podprl tudi Skupino čistilcev podzemne železnice. Vse te akcije so nastale po modelu odmevne kampanje Pravica za vratarje v ZDA, kjer se je mednarodni sindikat nameščencev v storitvenem sektorju boril za pravice vratarjev brez papirjev. Tudi če bi omejevanje priseljevanja odpravili, bi se bilo še naprej treba zavzemati za zakonsko varstvo, za pravice in delovne razmere priseljenih delavcev in njihovih bližnjih. To je podobno kot zavzemanje za izenačevanje pravic začasno zaposlenih ali zaposlenih s krajšim delovnim časom s pogoji zaposlovanja za nedoločen čas s polnim delovnikom in pripadajočimi pravicami. Veliko priseljenih delavcev pogosto dela prav v tovrstnih začasnih delovnih razmerjih.

Nadzor nad posredovalnicami dela in ne nad delavci brez dokumentov!

Februarja 2004 se je v zalivu Morecambe zgodila tragična nesreča, v kateri je utonilo devetnajst Kitajcev, ki jih je med nabiranjem školjk presenetila naraščajoča plima. Nabiralce in nabiralke školjk je zaposlila in izkoriščala posredovalnica dela. Posredovalnice dela so v resnici zaposlitveni zvodniki, ki jih bodisi same najamejo ali pa posredujejo delavce drugim pogodbenikom. Julija 2004 je bil sprejet zakon o posredovalnicah dela (o podeljevanju licenc). Naglica, s katero so sprejeli ta zakon, je povezana z mednarodno pozornostjo, ki jo je zbudila ta tragedija. Zakon predpisuje obvezni registracijski seznam posredovalnic dela v kmetijstvu, v nabiralništvu školjk in v predelovalnih in embalažnih sektorjih, povezanih z njima. V kmetijstvu je nadzor nad posredovalnicami dela dejansko že zagotavljal zakon iz leta 1867, ki pa so ga leta 1965 preklicali laburisti. Če nova zakonodaja dejansko varuje življenja in preprečuje prekomerno izkoriščanje, jo je seveda treba podpreti.

Toda že antični pesnik Virgil je zapisal: »Varuj se Grkov, ki prinašajo darove«. Zelo verjetno je, da umrli kitajski delavci niso imeli dokumentov, zato so bili dvakrat bolj ranljivi. Vsesplošna strankarska podpora v parlamentarni razpravi o zakonu o posredovalnicah dela februarja 2004 je zakon predstavljala – podobno kot v primeru zakona o sankcijah proti delodajalcem – kot tisto, ki

bo preprečila izkoriščanje vseh delavcev, tudi ekonomsko najranljivejših delavcev brez dokumentov. Varovala naj bi jih tako, da se jim prepreči bivanje v državi! To je narobe svet, podobno kot pri sankcijah proti delodajalcem (ko v resnici kaznujejo delavce in ne delodajalcev). Ranljivost in izpostavljenost čezmernemu izkoriščanju sta posledici tega, da ljudje nimajo papirjev. To bi lahko razrešili edino tako, da odpravimo prvotni vzrok takega stanja, to pa je nadzor nad priseljevanjem. S tem bi odpravili tudi celoten koncept delitve na priseljenca in državljana. Vendar pa se zdi, da se notranje ministrstvo ne nadeja samo tega, da registrirane posredovalnice dela ne bi več zaposlovale delavcev brez dokumentov, temveč naj bi delovale tudi kot pomočniki pri izsleditvi in ovadbi takih delavcev. To seveda pomeni, da vsi nabiralci školjk brez ustreznih dokumentov v prihodnje ne bodo smeli ostati, temveč jih bodo nasilno izgnali. Ti izgoni so že realnost in delavsko gibanje se pogosto obnaša, kot da jih ni. Aprila 2004 so v Cheethamu, Manchestru in drugje ujeli in zaprli več kot dvajset delavcev brez dokumentov iz vzhodne Evrope. Generalni sekretar Sindikata delavcev v transportu in splošnem sektorju je racijo pozdravil. Rekel je, da racije otežujejo posel izkoriščevalskim posredovalcem dela, čeprav niso poročali, da bi zaprli kakega posredovalca. Pač pa je BBC poročilo opremil z naslovom »Nezakoniti delavci pred izgonom«. Tako kakor Shakespeare v Kralju Learu sprašujemo: »Na čigavi strani je pravica? Kdo je tat?« Tatovi so izkoriščevalske posredovalnice dela in rasistično ministrstvo za notranje zadeve. Delavci bi morali imeti enake pravice ne glede na svojo nacionalnost. Trdno načelno stališče sindikatov mora biti zahteva za regularizacijo oziroma pravico, da vsi ljudje brez papirjev lahko ostanejo v državi. Ta zahteva mora biti del akcije za odpravljanje sankcij proti delodajalcem in za odpravljanje celotnega sistema, ki selekcionira in nadzoruje priseljevanje.

Proti suženjskemu delu! Za pravico do dela!

Skrajno izkoriščanje delavcev brez dokumentov in najbolj brezkompromisno spodkopavanje sindikalne enotnosti spreminja vse ljudi brez papirjev v sodobne sužnje. Kongres sindikatov v svojem pamfletu Izmučeni od dela in bedno plačani, tukaj, pri nas (Overworked, Underpaid and Over Here), ki ga je objavil leta 2003, opozori na »suženjstvo in prisilno delo« ljudi, ki delajo na črno. Ta položaj ljudi je danes uzakonjen v 10. členu leta 2004 sprejetega Zakona o azilu in priseljevanju.

Deseti člen je najbolj skrajen primer notranjega nadzora doslej. Prosilcem za azil prepoveduje zaposlovanje, razen v enem primeru. Beguncem, ki jim je ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo prošnje za azil, vendar se zaradi razlogov, na katere ne morejo vplivati, ne morejo vrniti domov, je dovoljeno še naprej stanovati v svojem domu z minimalno socialno podporo, kar pa je pogojeno z »javnimi deli«. Razlogi, zaradi katerih se begunci, ki so dobili negativno azilno odločbo, ne morejo vrniti v matično državo, so različni: nimajo nobenega državljanstva, so bolni ali (kar je paradoksno pri zavrnjeni prošnji za azil) so razmere v državi, kamor naj bi se vrnili, prenevarne. Deseti člen spreminja zavrnjene prosilce za azil v sužnje. Zanje velja delovna obveznost. Če jo zavrnejo, izgubijo pravico do nastanitve in druge podpore. Ko so o zakonu razpravljali v zgornjem domu britanskega parlamenta (15. junija 2004), je lord Rooker pozval prostovoljske skupine, naj pri NASS (Nacionalna služba za pomoč azilantom) povprašajo za to suženjsko delovno silo. Predlagal je tudi, da bi prisilno begunsko delovno silo izkoristili za vzdrževanje nastanitvenih prostorov, v katerih živijo. Tako bi lokalne oblasti in zasebna podjetja prihranili pri obnovi nepremičnin, ki so neprimerne za oddajo v najem, saj bi jih delavci brez dokumentov brezplačno obnovili. Upor proti uveljavitvi 10. člena je bil uspešen. Združenje mladih moških kristjanov (Young Men’s Christian Association, YMCA) iz Liverpoola se je zanimalo za take vrste delovno silo, vendar so morali zaradi ogorčenja in protestov delavcev brez dokumentov in njihovih zaveznikov povpraševanje preklicati.

Paradoksna in skrajno žaljiva stran politike zaposlovanja je, da prosilci za azil, ki čakajo na odločbo o begunskem statusu, ponavadi ne morejo uveljavljati temeljne sindikalne pravice – pravice do dela. Prosilcem za azil v Veliki Britaniji ni dovoljeno delati. Zato postajajo čedalje bolj revni in ekonomski položaj jih potiska v roke izkoriščevalskih delodajalcev. Sindikati se morajo upreti izvajanju 10. člena, katerega posledice so ustvarjanje suženjske delovne sile in sleparski delodajalci. Boriti se morajo za pravico do dela za vse, ne glede na priseljeniški status.

Spreminjanje ljudi brez papirjev v suženjsko delovno silo dobiva vedno nove oblike in razsežnosti. Izenačiti jih hočejo z zaporniškimi delavci. Novi osnutek zakona o azilu, priseljevanju in državljanstvu dovoljuje zgolj eni skupini »privilegiranih«, da delajo. To so zaprti v centrih za odstranjevanje, ki čakajo na izgon iz države. Lahko se zgodi, da postanejo prisilna delovna sila. V vmesnem času, ko čakajo na izgon, zanje dogovor o minimalni plači ne velja. Temu moramo odločno nasprotovati tudi zato, ker ogroža raven plač na državni ravni.

Proti trgovanju z ljudmi! Za svobodo!

Trgovanje z ljudmi zaradi dobička je ena izmed oblik zvodništva. Pri trgovini z ljudmi oziroma sprovajanju (trafficking) ne gre zgolj za dobavljanje ljudi v seksualno industrijo, temveč za poceni, ranljivo delovno silo tudi drugim bolj konvencionalnim sektorjem. Nekateri novejši zakoni o nadzoru nad priseljevanjem definirajo nova kazniva dejanja, povezana s trgovanjem z ljudmi. Člen 145. leta 2002 sprejete zakonodaje prepoveduje zvodništvo, medtem ko 4. člen leta 2004 sprejete zakonodaje presenetljivo široko definira trgovanje kot »izkoriščanje« nasploh in vključuje vse storitve, ki jih ljudje opravljajo pod »prisilo, grožnjo ali prevaro«. Kljub temu pa še vedno veljajo tudi splošne odločbe zakona o priseljevanju iz leta 1971, ki sankcionira »pomoč pri nezakonitem vstopu in zagotavljanju zatočišča«.

Ali morajo sindikalisti zaradi prostaške narave dobičkonosnega trgovanja z ljudmi podpreti vse zakone, ki preprečuje trgovanje z ljudmi? Odgovor je ne! Tako kakor pri posredovalnicah dela velja tudi za to področje – varuj se politikov, ki prinašajo darove. Še posebej previdni moramo biti pri tisti zakonodaji, ki demonizira trgovce z ljudmi in je del veliko obsežnejše zakonodaje, ki še bolj zaostruje nadzor nad prihodom ljudi brez papirjev v Veliko Britanijo. Ukrepe proti trgovanju z ljudmi izkoriščajo za preprečevanje priseljevanja ljudi, ki zaradi revščine in preganjanja zapuščajo svoje domove.

Pri trgovanju z ljudmi moramo razlikovati tri različne okoliščine. Prvič, trgovanje, pri katerem pride do sleparjenja, nasilja in v katerem ni konsenza. Tovrstno trgovanje je pravzaprav mednarodna ugrabitev. Septembra 2005 je veliko pozornost javnosti zbudilo odkritje devetnajstih žensk iz vzhodne Evrope, ki so jih prisilno zaprli v neki birminghamski bordel, potem ko so jih trgovci s prevaro pripeljali v Veliko Britanijo. V takih okoliščinah je bil za te ženske vsak spolni odnos posilstvo. Vsakdo bi moral podpreti kazenski pregon vpletenih zvodnikov. Toda hkrati bi morale imeti žrtve te prisilne trgovine absolutno pravico, da ostanejo v državi in jih ne bi smeli izgnati, kot se to dogaja danes. Kriminalizacija žrtev trgovanja je rasistična, hinavska in kruta. Spet se moramo vprašati – Na čigavi strani je pravica? Kdo je tat? Britanska vlada trenutno ni pripravljena sprejeti niti izredno okrnjene Evropske konvencije o ukrepih proti trgovanju z ljudmi, ki predlaga

pravico vsaj do začasnega prebivališča za žrtve trgovanja. Pri tem je treba poudariti, da odprava omejevanja priseljevanja ne bi nujno odpravila trgovine z ljudmi, lahko pa bi jo zmanjšala. Trgovina z ljudmi v obliki suženjstva je obstajala že dolgo pred sistematičnim nadzorom priseljevanja. V sedanjih okoliščinah je učinek ukrepov nadzora nad priseljevanjem tak, da lahko posredniki pri trgovanju z ljudmi brezmejno izkoriščajo in izsiljujejo z grožnjo, da jih bodo prijavili ministrstvu za notranje zadeve, čemur bi sledil pripor in deportacija žrtev trgovine z ljudmi. Ta problem bi lahko rešili edino z demontažo nadzora nad priseljevanjem.

V drugem primeru gre za tihotapljenje ljudi za dobiček, s čimer tihotapljeni soglašajo, če je to edini način, da zapustijo svojo državo in pridejo v Veliko Britanijo. To je ogabna trgovina. Toda zaradi nadzora nad priseljevanjem je tihotapljenje rešilna vrv za tiste, ki uveljavljajo svojo temeljno človekovo pravico do svobode gibanja. Takega tihotapljenja ljudi za dobiček bo konec šele takrat, ko ne bo več administrativnih ovir za prihod v državo oziroma priseljevanje. Dotlej pa bo zatiranje tihotapljenja zgolj oteževalo pobeg ljudi iz njihovih držav.

V tretjem primeru gre za reševanje pred revščino in pred preganjanjem. Sindikalisti bi morali nasprotovati kriminalizaciji tistih, ki zaradi političnega prepričanja ali družinske solidarnosti pomagajo ljudem brez dokumentov pri vstopu v državo. Pravzaprav bi morali sindikalisti aktivno pomagati, financirati in podpirati svobodo gibanja. V 21. stoletju moramo za ljudi, ki se selijo zaradi revščine, preganjanja ali osebnih razlogov, vzpostavljati »podzemne poti«, kakršne so imeli pobegli sužnji s plantaž na ameriškem jugu ali Judje v nacistični Evropi. S tem jih lahko rešimo in omogočimo svobodo ali pa vsaj varnost.

Proti deportacijam in zastraševanju sindikalnih aktivistov

Sistem za nadzor priseljevanja ima skorajda neskončne možnosti, da razdeli in spodkoplje enotnost delavstva.

Nadzor nad priseljevanjem lahko povzroči neenotnost z zastraševanjem sindikalnih aktivistov, ki nimajo ustreznega priseljeniškega statusa. Sindikati so morali večkrat zavarovati svoje člane pred tovrstnimi grožnjami. Dosledno in aktivno kampanjo proti deportacijam svojih članov vodita, denimo, Sindikat javnih uslužbencev UNISON in njen predhodnik Zveza državnih in lokalnih vladnih uslužbencev (NALGO) od začetka osemdesetih let, ko so uspešno preprečili deportacijo delavca iz Birminghama Mohammeda Idrisha. Sredi osemdesetih let je Sindikat delavcev v gradbeništvu (Union of Construction, Allied Trades and Technicians, UCATT) med kosilom organiziral pohod iz mestne hiše v Manchestru. S to akcijo je branil svojega člana Georgea Roucouja, ki ga je zaposlil mestni svet kot naročnik gradbeniških del, grozila pa mu je deportacija. Nacionalno združenje novinarjev se trenutno bori za ustavitev deportacijskega postopka proti novinarju Mansoorju Hassanu, ki je poročal in pojasnjeval tako imenovani »umor iz časti« v Pakistanu. V nekaterih vidikih se razmere spreminjajo. Aktivizem ljudi brez dokumentov, ki delujejo proti obstoječim delovnim razmeram in proti deportacijam tako na delovnem mestu kakor na ulici, je končno prisilil Kongres sindikatov (TUC), da prepoznava realne probleme. V njihovem pamfletu Priseljeniški delavec, vodnik Kongresa sindikatov je jasno zapisano »da je naloga sindikatov pomagati priseljenim delavcem, ki so posebej izpostavljeni zaradi negativnih odločb služb za priseljevanje «. Vodnik prav tako podpira kampanje proti deportacijam in navaja primere groženj z deportacijo ljudem, ki so bili v sindikatu, ter sindikalno podporo proti njihovi deportaciji. Denimo:

»R. C. je bila ena številnih priseljenih gospodinjskih pomočnic. Včlanila se je v Sindikat delavcev v transportu in splošnem sektorju, ki je tesno sodeloval s priseljeniško organizacijo Kalayaan. Leta 1998 so jo priprli. V sindikatu so ugotovili, da jo bodo deportirali. Takoj so napisali pritožbo vladi in jo opomnili, da je nedavno napovedala, da bo z zakonom uredila status priseljeniških delavcev, kakršna je ona. Intervencija sindikata je bila uspešna. R.C. je dobila dovoljenje za bivanje.«

Čeprav nobena od zgoraj opisanih groženj z deportacijami ni bila reakcija zgolj na delovanje priseljencev v sindikatu, vseeno ne želimo zmanjševati pomena ogroženosti sindikalnih aktivistov. Že zakon o omejevanju tujcev iz leta 1919 je omogočal kazensko ovadbo za vse nebritanske državljane, ki »sodelujejo ali poskušajo organizirati delavske nerede v kateri koli industrijski panogi, v kateri niso zaposleni vsaj dve leti«. Na podlagi take ovadbe je lahko sodišče odredilo deportacijo. Ta predpis je še en košček pozabljene in skrite zgodovine nadzora nad priseljevanjem. Usmerjen je bil tako proti sindikalistom kakor tudi proti komunistom, saj so ga sprejeli sredi protikomunistične mrzlice po ruski oktobrski revoluciji. Ponovimo naj, da so bili judovski delavci njegove glavne in predvidene žrtve. Poleg tega je ta zakon uspešno oslabil sindikalno organiziranje.

Sindikalne aktiviste so dejansko izganjali. V letnem poročilu sindikalnega sveta Stepney za leto 1919/1920 piše: »Svet je resno zaskrbljen zaradi vladne politike, ki drobi sindikate in delavske organizacije, saj na podlagi zakona o omejevanju priseljevanja brez pravega razloga zapira in deportira sindikalne uslužbence, ki so tujci. Organiziranje tujih delavcev je bila naporna naloga, vladna politika pa ogroža položaj vsakega sindikalista s tem, ko kazensko preganja vsakega tujca, ki sodeluje v delavskem gibanju.«

Po drugi strani je bila prav ta zakonodaja orodje za ustrahovanje nekaterih judovskih delavcev, da niso delovali v sindikatih. V parlamentarni razpravi 22. oktobra 1919 je nasprotnik tega zakona Colonel Wedgewood povedal: »Slišal sem, da je v East Endu veliko sindikalnih funkcionarjev judovskega rodu, ki so se povezovali z lokalnimi sindikalnimi in delavskimi sveti, že odstopilo s položajev sekretarjev. Izstopajo tudi iz sindikalnih in delavskih svetov, ker se bojijo, da jih bodo kot člane svetov morda obtožili, da propagirajo ali poskušajo sodelovati v delavskih nemirih.«

Sindikalni aktivisti in aktivistke danes

Zakon, ki kazensko preganja in z deportacijo kaznuje spodbujanje delavskih nemirov, še vedno velja, čeprav ga dejansko niso uporabili od leta 1920. Po zakonu o priseljevanju iz leta 1971 lahko notranji minister sprejme odredbo o deportaciji zaradi tako imenovane »koristi za javno dobro«. To odredbo lahko uporabijo tudi proti sindikalnim aktivistom in vsaj v enem primeru so jo zares uporabili. Leta 1974 so zaprli italijanskega delavca, zaposlenega v prehrambni industriji, Franca Caprina. Grozili so mu z deportacijo, češ da je njegova navzočnost v Veliki Britaniji ogrožala javno dobro. Caprina je bil aktiven pri sindikalnem organiziranju priseljeniških delavcev v trgovini z živili in še zlasti pri povezovanju tistih delavcev, ki so prišli z nerazvitih območij južne Evrope. Boj proti deportaciji je vodil podporni odbor Franca Caprina in sindikat, katerega član je bil Caprina – Sindikat delavcev v transportu in splošnem sektorju.

Sindikalno organiziranje delavcev brez dokumentov in ponovni razmislek o sindikalnem organiziranju zaposlenih v službah za priseljevanje!

V enotnosti je moč. Številni delavci in delavke brez dokumentov živijo izolirano in v ranljivem,

nezaščitenem položaju. Nezaščiteni so pred deportacijo in izkoriščanjem pohlepnih delodajalcev. Nezaščitenost in s tem ranljivost bi lahko odpravili z organiziranjem v sindikate. Sindikati bi morali z načrtno politiko pridobivati ljudi brez papirjev. Poleg tega morajo sindikati zavreči razločevanje med »zakonitim« in »nezakonitim« statusom, ker tako ločevanje deli sindikalno gibanje. Boriti se morajo za ureditev pravnega statusa (regularizacijo) vseh članov. To mora postati del širše politike zavzemanja za pravice vsakogar, ki mu preti deportacija, naj je član sindikata ali ne. Prav tako pa mora biti taka drža del načelnega nasprotovanja nadzoru nad priseljevanjem.

Povsem druga stvar pa je sedanje sindikalno organiziranje uslužbencev v službah za priseljevanje. Večina jih je včlanjenih v nesindikalno organizacijo Zveza služb za priseljevanje (Immigration Service Union), ki ni včlanjena v Kongres sindikatov (TUC). Zveza je pravzaprav interno združenje, ki deluje kot krilo ministrstva za notranje zadeve. V resnici moramo na to združenje gledati kot na nasprotnika ljudi brez papirjev.

Drugi uradniki na področju priseljevanja so organizirani kot del Sindikata javnih in trgovskih dejavnosti (Public and Commercial Service Union, PSCU). PSCU je ugleden, množičen sindikat in član Kongresa sindikatov. Ta situacija odpira temeljno načelno vprašanje – ali naj sindikat združuje in podpira ljudi, katerih naloga je nadlegovanje, zapiranje in izganjanje ljudi brez papirjev? V takih razmerah se namreč lahko zgodi (morda pa se je že zgodilo), da en član Sindikata javnih in trgovskih dejavnosti deportira drugega člana sindikata. Sindikat obravnava svoje člane, zaposlene v službah za nadzor priseljevanja, kot »navadne« nameščence, ki opravljajo navadno službo, s čimer normalizira aktivnosti najbrutalnejšega izključevanja. To stališče je bilo jasno izraženo v sindikalni publikaciji Journal novembra 2003. V njej generalni sekretar obsoja »predsodke « do prosilcev za azil, hkrati pa hvali člane sindikata, zaposlene v službah za nadzor priseljencev, da »profesionalno opravljajo posel«, ki ga ta sindikat »podpira in ga bo še naprej 100- odstotno podpiral«. Decembrska številka Journala iz leta 2005 je nasprotovala tistim klavzulam v takratnem predlogu zakona o priseljevanju, azilu in državljanstvu, ki omogočajo zasebnim podjetjem, da na morju in letališčih preiskujejo vozila in iščejo ljudi brez »ustreznih« dokumentov. Vendar ta kritika ni temeljila na nasprotovanju nadzoru nad priseljevanjem. Prav tako ni temeljila na solidarnosti z ljudmi brez papirjev. Razlog protesta proti uvajanju zasebnih služb je bilo varstvo delovnih mest članov sindikata z argumentom, da zaposleni v javnem sektorju »s hitrim in profesionalnim preiskovanjem vozil preprečujejo, da bi v državo ilegalno vstopili ljudje in blago«. Kritika samega nadzora in izključevanja priseljencev sploh ni cilj omenjenega sindikata. Njegova glavna skrb so delovne razmere njihovih članov. Tako je Sindikat javnih in trgovskih dejavnosti legitimiral tisto, kar je politično nelegitimno. V poročilu iz leta 2002 z naslovom Odstranjevanje azilantov (Asylum Removals), ki so ga spisali za odbor za notranje zadeve spodnjega doma britanskega parlamenta, je sindikat izrazil »nezadovoljstvo pri odstranjevanju tistih prosilcev za azil, katerih prošnja ni bila odobrena«, vendar njihova izjava ne izhaja iz begunske perspektive, temveč iz perspektive članov sindikata. Gre za vprašanje »izboljšanja delovnih razmer za člane sindikata«. Njihovo stališče v ničemer ne nasprotuje nadzoru nad priseljevanjem in njegovemu izvajanju (zapiranju, deportacijam itd.), temveč zgolj kritizira »poslovni načrt« ministrstva za notranje zadeve in njegove »nerealistično postavljene cilje«. Ta zadnji termin se nanaša na prisilno in zato potencialno nasilno odstranitev ljudi. Pri protestih prosilcev za azil in njihovih podpornikov, ki so novembra 2005 protestirali v pisarnah in pred Uradom za priseljevanje ministrstva za notranje zadeve v Glasgowu, se je omenjeni sindikat obnašal kot povsem nesindikalno združenje. Protest je obsodil z argumentom, da je sovražen do »zdravja in varnosti« njihovih članov. Hkrati s tem pa

jih nista zanimala zdravje in varnost ljudi brez dokumentov, ki so izključeni iz države blaginje, priprti in pod grožnjo izgona živijo v revščini. Prav tako v sindikatu niso pretehtali možnosti, da bi se pridružili solidarnostno protestnim akcijam skupaj s prosilci za azil.

Kakšno stališče naj zavzamemo v takem položaju? Kaj bi morali storiti? V številnih pogledih je ta problem podoben problemu sindikalnega organiziranja delavcev v tistih panogah, ki jim delavsko gibanje nasprotuje, denimo, v vojaški industriji. Če bi nadzor nad priseljevanjem odpravili, ne bi potrebovali uradnikov v uradih za tujce. V tem primeru gre za jasen konflikt med varstvom delovnega mesta in bojem proti rasizmu. Sindikati, ki nasprotujejo rasizmu, ne morejo kratko malo prezreti tega protislovja. Ena izmed možnosti bi bila, da bi delavsko gibanje nasprotovalo sindikalnemu organiziranju uslužbencev v uradih za priseljevanje in ne bi priznalo njihovega sindikalnega združevanja. To je eno izmed načelnih stališč. Toda težava utegne biti v tem, da bi zaradi razširjenega notranjega nadzora nad begunci in priseljenci ter pogojenosti socialnih pravic z državljanstvom lahko ugotovili, da »smo pravzaprav vsi uslužbenci sistema, ki nadzoruje in izključuje priseljence«. Tudi člani drugih sindikatov, na primer Sindikata javnih uslužbencev, UNISON, pogosto sodelujejo v aktivnostih, ki izključujejo priseljence. Zahteva, naj se tisti, ki posredno ali neposredno izvajajo nadzor, sindikalno ne bi organizirali, bi lahko imela daljnosežne posledice za samo sindikalno delovanje. V takem primeru bi se sindikalno članstvo zdesetkalo.

Zato predlagamo drugačen, boljši način. Vsi člani vseh sindikatov (taka je ekspanzivna narava nazora nad priseljevanjem) naj od sindikata pričakujejo oziroma zahtevajo, da jih podpre in varuje v primeru nesodelovanja v katerih koli fazah in metodah nadzora priseljencev. Vsem članom in članicam sindikata, ki bi se uprli zatiralskim politikam, bi moral sindikat ponuditi popolno sindikalno, pravno in politično obrambo. S stališča današnje politične stvarnosti se to morda zdi nerealno. Današnje politično stališče sindikatov je, da je »pravičen« nadzor mogoč, dejansko pa je prav to nerealen cilj.

Za popolne državljanske pravice! Za volilno pravico!

Rasizem v obliki notranjega nadzora priseljencev presega področje zaposlovanja kot tudi povezavo med socialnimi pravicami in statusom priseljenca. Razširil se je na najbolj temeljno demokratično pravico – na volilno pravico. V Veliki Britaniji smejo samo britanski (in irski) državljani voliti na parlamentarnih, lokalnih in evropskih volitvah. Državljani Commonwealtha imajo volilno pravico, toda volijo lahko na lokalnih volitvah in še to samo, če imajo v Britaniji dovoljenje za stalno prebivanje. Državljani Evropske unije smejo voliti samo na lokalnih in evropskih volitvah. Vsi drugi volilne pravice nimajo. Torej, četudi bi glasovanje na volitvah lahko spremenilo razmere, so ljudje brez dokumentov nedemokratično izključeni iz tega sistema. Izključeni so skupaj z obsojenci za hude zločine in z ljudmi, ki so jih ocenili za duševno neustrezne – trojica, ki v očeh britanske države ni prav nič sveta.

 

3. del: Predlog sindikalne resolucije in akcijskega programa proti nadzoru nad priseljevanjem

Prvi del – Sindikalna organizacija (ime):

1. NASPROTUJE zakonodaji, ki predpisuje nadzor nad priseljevanjem in izganja posameznike, ločuje družine in preprečuje vstop v državo prosilkam in prosilcem za azil.

2. VERJAME, da je sedanja zakonodaja rasistična.

3. MENI, da je celoten sistem za nadzor priseljevanja sam po sebi in neizogibno rasističen. Zakonodajo o priseljevanju so v državi prvič sprejeli leta 1905. Z njo so hoteli preprečiti priseljevanje judovskih beguncev iz Vzhodne Evrope. Na podlagi te zakonodaje so pozneje izključevali žrtve nacizma. V drugi polovici 20. stoletja so bili tarča nadzora nad priseljevanjem temnopolti. Zdaj so njegova tarča ljudje brez papirjev, predvsem migranti (ki prihajajo zaradi dela), priseljenci (ki se hočejo naseliti) in begunci.

4. MENI, da je priseljeniška zakonodaja edinstvena. Je rezultat fašistične agitacije. Zakon iz leta 1905 je nastal kot posledica delovanja protofašistične Lige britanskih bratov. Povojna zakonodaja je nastala po letu 1958, ko je prišlo do nottinghillskih »rasnih neredov«, ki so jih izzvali fašisti Oswalda Moseleyja. »Nerasistični« ali »pravični« sistem za nadzor priseljevanja ni mogoč.

5. VERJAME, da nadzor nad priseljevanjem notranje deli sindikate in delavske organizacije, ker ločuje med »zakonitimi« in »nezakonitimi« delavci.

6. POZDRAVLJA samoorganizacijo vseh, ki so zaradi nadzora nad priseljevanjem ogroženi.

7. RAZUME sankcije proti delodajalcem kot najbolj razdiralno obliko nadzora nad priseljevanjem. Sankcije spreminjajo delodajalce v agente urada za tujce na delovnem mestu, ker kriminalizirajo zaposlovanje delavcev brez dokumentov.

8. JE ZASKRBLJENA, ker se sindikalisti izrabljajo za izvajanje izključevanja priseljencev oziroma notranjega nadzora – med drugim v bolnišnicah, uradih za socialno pomoč in na stanovanjskih oddelkih lokalnih oblasti, saj so socialne pravice pogojene z »ustreznim« statusom.

9. JE ZGROŽENA zaradi zvodništva in trgovanja z ljudmi. PODPIRAMO pravico ljudi, da svobodno vstopajo v Veliko Britanijo, in podpiramo pravico žrtev trgovanja, da ostanejo v državi.

10. NASPROTUJEMO pogojevanju pravic (vključno z volilno pravico) s statusom priseljenca. Nasprotujemo segregiranemu sistemu socialnih pomoči v obliki Nacionalne službe za podporo prosilcev za azil, ki s pomočjo lokalnih oblasti krči in ločuje službe za iskalce zatočišča od navadnih javnih služb države blaginje.

Drugi del – Sindikalna organizacija (ime)

SE BO bojevala proti celotnemu sistemu za nadzor in omejevanje priseljevanja in notranjemu nadzoru priseljencev, zato:

a) podpira vse člane ali nečlane, ki so zaradi nadzora nad priseljevanjem ogroženi oziroma so ostali brez socialnih pravic.

b) brani vse člane, ki so se odločili, da ne bodo izvajali notranjega nazora nad priseljenci in priseljenkami.

c) spodbuja samoorganiziranje tistih, ki jih ogroža sistem za nadzor priseljevanja.

d) podpira vse kampanje proti deportacijam in priprtju.

e) podpira vse kampanje za vrnitev pravic vsem, ne glede na status.

f) nasprotuje sankcijam proti delodajalcem.

g) nasprotuje vsakemu poskusu Službe za priseljevanje, da vstopi na delovno mesto z namenom,

da bi aretirala, priprla ali deportirala delavce.

h) aktivno pridobiva člane in članice sindikata, najsi bodo priseljenci, migranti ali begunci, ne glede na njihov status.

i) se bori za pravico do dela in za enake razmere in plačilo za vse delavke in delavce, ne glede na njihov status, ki ne sme biti nižje od minimalne plače. Zaveže se boju za odpravo prisilnega dela.

j) se zavzema za prepoved trgovanja z ljudmi in se bori za pravico žrtev trgovanja, da ostanejo v državi.

k) bo proučila, kako naj sindikati najučinkovitejše pomagajo pri vstopu v državo tistim, ki so odšli iz svojih držav zaradi preganjanja, revščine, ker so ločeni od svoje družine ali zaradi katerega koli drugega razloga. POZIVA Kongres sindikatov in podpisani sindikat, da na regionalni oziroma nacionalni ravni sprejmeta zgoraj navedeno.

 

Nihče ni nezakonit je organizacija ljudi, ki se že vrsto let borijo proti nadzoru priseljevanja.

Po definiciji je nadzor priseljevanja globalen, zato delujemo internacionalno, skupaj z drugimi organizacijami ljudi brez papirjev. Pomembno je poudariti razloge, zaradi katerih moramo nadzoru nad priseljevanjem nasprotovati v njegovi totalnosti. S tem namenom smo objavili Manifest Nihče ni nelegalen, ki promovira svobodo gibanja (slovenski prevod v ČKZ, let. XXXII, 2004, št. 217/218, op. prev.). Ta in druga literatura kot tudi naše aktivnosti so objavljene na naši spletni strani.

 

Prevedla Nina Kozinc

 

No One Is Illegal,

Bolton Socialist Club,

16 Wood Street,

Bolton,

BL1 1DY

Email: info@noii.org.uk

Web site: http://www.noii.org.uk


[1] National and Local Government Officers Association je britanski sindikat, ustanovljen leta 1905 (op.prev.).

[2] UNISON je največji britanski sindikat javnih uslužbencev (op. prev.).

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s