Vabljeni na javni posvet z naslovom:

Pomembnost samoorganiziranja v času neoliberalnega naskoka na delavske, socialne in človekove pravice

Kdaj: 17. oktobra 2012 ob 17. uri

Kje: v Centru alternativne in avtonomne produkcije – CAAP, Valvasorjeva 42, v Mariboru

V sklopu projekta Digitalno nomadstvo, ki se od leta 2011 razvija kot program Urbanih brazd, je skupina angažiranih raziskovalcev mesečno izvajala delavnice z delavci (teach in) v samskih domovih. Poleg razprav o samoorganiziranju delavstva je skupina spremljala in reagirala tudi na različne primere kršitev delavskih in človekovih pravic pri različnih ciljnih skupinah v Mariboru, ki so bile podvržene zatiranju delodajalcev, javnih institucij, najemodajalcev in drugih organov moči oziroma oblasti.

Terenske ugotovitve in evalvacija procesa so pokazali, da se delavci kljub vse slabšim življenjskim razmeram, v katerih živijo, ter kljub eklatantnemu kršenju delavskih in človekovih pravic, nis(m)o pripravljeni samooranizirati. Še več, raziskovalci projekta Digitalno nomadstvo so ugotavljali, da delavci in vsi drugi, podvrženi nepravici v združevanju in samoorganizaciji ne vidijo alternative ali izhoda. Zato bo glavni namen javnega posveta poudariti pomembnost in možnost samoorganiziranja v Sloveniji ter predstaviti različne skupine, ki so se zaradi krivic ali zatiranja že organizirale. Govorci bodo poskušali opredeliti skupne interese kot osnove za samoorganiziranje, prav tako pa bodo iz lastnih izkušenj predstavili tudi različne metodologije in primere praks samoorganizacije, točke konflikta, ki so jih morali odpreti na širši družbeni in politični ravni ter rezultate tovrstnega interveniranja.

Na posvetu bodo sodelovali: Mile Zukić (Alternativa obstaja); Mladen Jovičič (Sindikat žerjavistov pomorskih dejavnosti Luke Koper); Predrag Topić – Peđa (Sindikat izvajalcev pristaniških storitev); Aigul Hakimova (aktivistka); Tjaša Pureber  (Infoshop); Boštjan Pihler (Ekokrog); Uršula Lipovec Čebron (antropologinja, aktivistka); Miha Novak (študentski aktivist); Bratko Bibič (glasbenik, filozof); Tomaž Gregorc (Urbane brazde). Posvet bo povezovala Eva Brajkovič.

Javni posvet bo poskusil odgovoriti na naslednja vprašanja: Ali je samoorganiziranje lahko odgovor na neoliberalni naskok na človekove in delavske pravice? Kakšna je lahko pri tem vloga alternativnih sindikatov in ostalih samoorganiziranih skupin? Kako lahko s pomočjo samoorganiziranja presežemo družbena razmerja, ki so se vzpostavila z neoliberalizmom, in ki nas dandanes – zdi se – silijo zgolj v obrambo nekdaj pridobljenih pravic? Kako afirmirati boj za dostojno in ustvarjalno življenje?

Posvet se izvaja v okviru projekta Digitalno nomadstvo (producent KUD Anarhiv), ki je del programa Urbane brazde, Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture.

Posted on February 2, 2006







The well known phrase “workers of the world unite” does not mean “only workers with the correct immigration status” unite. It means all workers both here and internationally. The function of immigration controls is to ensure the absolute reversal of this principal. It is to ensure the global division and antagonism between workers .This is divide and rule based on the crudest nationalism and racism Workers’ unity means getting rid of controls. This may seem unrealistic, fantastic and utopic . It would certainly require an enormous political upheaval. Some unions have indeed at some times adopted resolutions in opposition to controls in principle and in so doing have effectively accepted the slogan No One Is Illegal. This has been the result of the self-organisation of those threatened by controls – organising either within the unions or through anti-deportation campaigns. The 1989 NALGO (the predecessor of UNISON) conference demanded the abolition of all controls. In the same period NAPO (the probation workers union) adopted a similar position. In the recent period the 2005 conference of NAFTHE (workers in higher education) passed a resolution committing the union to “support the right of any person to come and live and seek employment in the UK for whatever reason”. However opposition to controls in their totality has with rare exceptions become the programme that dare not speak its name. Instead another and opposite orthodoxy is dominant in the labour movement. This is the demand for “fair” or “benign” or “compassionate” controls. And this demand would not require a political upheaval. It would require a miracle. By their very definition controls are inevitably, unjust and malign . It is the idea that controls can be non-racist or fair that is unrealistic. There cannot be equal opportunities immigration control.

Most of the reasons why there cannot be “fair” controls are really transparent and don’t require much reflection. First the initial legislative controls, the 1905 Aliens Act, were based on that most primitive of racisms, anti_Semitism, and were directed against Jewish refugees fleeing Tsarist Russia. Second the next wave of controls, starting with the 1962 Commonwealth Immigrants Act, were directed at black people(this itself being in some ways anticipated as early as 1925 in a Coloured Alien Seamen Order requiring the enforced registration with the police of “coloured” seafarers). None of this is much of an advert for the idea that controls can be turned inside out and rendered “non-racist”. Third controls are anyhow based on the vilest nationalism – the idea that the right to come to or stay in the UK should be a reserved only for members of a privileged club who somehow have managed to acquire the franchise. Fourth controls can never, by any definition or redefinition, be “fair” to those excluded by them. Fifth the very first control on peoples’ global movement prior to legislation was slavery out of Africa – which again was hardly susceptible of being rendered benign or compassionate. All this is obvious. What is less obvious, because less known, is that controls are in fact a result of successful fascistic agitation. The 1905 Act was largely the result of agitation by an organisation now lost (suppressed) to history – the British Brothers League. The 1962 Act followed quickly on the so-called Notting Hill riots (actually racist white riots) of 1958 which were organised by fascist groups such as Oswald Moseley’s Union Movement. The idea that a political construct such as immigration restrictions which are a product of fascistic activity can somehow be sanitised and rendered harmless simply does not make sense. It is equivalent to arguing that all that is wrong with fascist groups like the British National party is that they are “unfair” and we ought to fight to make them non-racist. As the saying goes – a leopard can’t change its spots.

The fact that the destruction of controls would require a huge political movement – maybe even a revolution – is not a statement of pessimism. It does not imply any acceptance of controls until the day of complete deliverance. Rather it is a statement that all criticisms of control, all demands put against controls, should be on the basis of opposition to restrictions in principle – on the basis that No One Is Illegal! Within this political framework trade union agitation becomes crucial. This is because of something often ignored – namely immigration controls come into conflict with union organisation on a daily basis at the workplace. Immigration laws are a total system – they are about internal controls as well as exclusion and deportation. In particular most welfare entitlements ( social housing, non-contributory benefits, hospital treatment) are dependent on immigration status as is the right to work itself. As a consequence of this total system it is inevitable that controls often directly impinge upon workers in the course of their employment or their union activities. Of course trade unionists should oppose controls in every context in which they arise – such as detentions and deportations – because in every context in which they arise they are a manifestation of racism. However the need for trade union involvement goes well beyond this and extends into the heart of the employment relationship itself.

It should also not be forgotten that immigration controls are a danger to all trade unionists. – including those workers with full immigration status. One of the functions of immigration control is to undercut the wages and conditions of all workers by transforming migrant labour and labour without any immigration status into a non-unionised low-waged workforce unprotected by labour legislation. Which is why there is a need to fight for the regularisation of immigration status, for full unionisation and for equality of wages and conditions for all. In the past the trade union movement has, unfortunately, often been in the forefront of agitating for controls. For instance the very first controls – the 1905 Aliens Act aimed at Jewish refugees – was preceded by the TUC demanding controls. Again in the 1950s and 1960s the TUC supported controls against black commonwealth workers. Today the labour movement has begun to change its position – not least because of the resistance and anti-deportation campaigns of those threatened by controls. Today it is possible to open up the whole debate. Today it is possible to challenge the very existence of controls.



Close down Immigration controls

What has to be faced up to is that it is now utterly inadequate to give lip service to the appalling cruelty inflicted by immigration control. What has to be faced up to is that controls cannot be sanitised on a case by case basis – no more than a tiger can be tamed tooth by tooth.

Trades unions are central here. For instance would any union tolerate its members being made to impose quotas for job opportunities or housing opportunities or health treatment or welfare support on black people? We assume not. However in effect immigration controls, by linking entitlements to immigration status, impose quotas on virtually everything. Indeed asylum seekers have been removed totally from the welfare state and are now subject to a new poor law administered by the “welfare wing” of the Home Office – the National Asylum Support Service. This a poor law based on maintenance at 70% of income support level, forced dispersal throughout the country and eviction onto the streets for failed asylum seekers. And all this is administered by trade unionists.

Trade unions in this country are still very powerful. If the labour movement had the political will it could pull the plug on immigration controls and close them down. This is precisely because many of the crucial sectors that enforce immigration control are unionised. Proper use of this trade union organisation could make controls unworkable.

This is clearly the case at the epicentres of controls. The administrative nerve centre of immigration restrictions is the IND based at Lunar House in Croydon. A few years ago the system was almost brought to its knees when the computer system malfunctioned. Imagine what a strike would achieve in combating the racism of controls. Another organisational base of immigration control is at airports. Trade union action at airports could effectively stop deportations by refusing to service or fly planes carrying passengers being expelled.. In Germany an organisation known as Deportation Class has campaigned against Lufthansa Airlines to prevent deportations. Law experts of the German pilots’ association “Cockpit“ have declared that it is illegal to deport human beings who are brought into the airplane in shackles. According to their opinion, the captain should refuse to participate in such a deportation, due to the risk of criminal proceedings against himself. Accordingly, “Cockpit“ call all their members to make sure before take-off that anybody in the process of being deported is staying voluntarily inside the airplane. The international pilots’ association also considers it to be a prerequisite that the person in question is “willing to travel“. There are examples of pilots and air crew in the UK refusing to fly out deportees


Defiance not compliance!

The vast majority of workers within the welfare sector join that sector with the motivation to help other people. However the implementation of internal controls is only possible through the active co-operation of those workers, those trade unionists, who find themselves having to determine welfare provision on the basis of immigration status.

But it is precisely this role which presents a weak link in the whole chain of controls. Individual or even groups of workers would be exposed to victimisation if they tried to break this link without union backing. However internal controls could be brought to a halt by public sector workers organised in their unions. Public sector unions – based in, for example, the health, local authority and welfare benefit sectors – should adopt a policy of non co-operation and non-implementation of internal controls by supporting their members in refusing to ask questions as to immigration status and by refusing to pass on information to the Home Office. Workers within each relevant sector – for instance local authority housing workers – should start to organise rank and file groups within their unions where these issues could be discussed, debated and acted on. Under pressure of campaigns by the undocumented there is the start by unions of adopting a policy of defiance. The 2005 UNISON health workers conference resolved to “support health workers in refusing to monitor or provide information on asylum seekers to government bodies”. Some professional bodies are also moving towards a position of defiance For instance under section 9 of the 2004 legislation failed asylum seekers with children can be evicted from NASS administered accommodation if they persist in fighting their case and refusing to return to the country from which they fled – with children having to be then taken from their parents by social services and placed in care. The British Association of Social Workers has condemned this as abduction not in the interests of the child but of immigration control and has said it expects social workers “to strongly resist the implementation of this brutal power”


No One Is Illegal!

In all other areas of the law it is the activity that is unlawful. Under immigration controls it is humanity that is reduced to being unlawful. The phrase “No One Is Illegal” means what it says. It does not mean only some people are legal. It goes beyond fighting just for asylum-seekers. Asylum-seekers are only the latest of the unwanted to be demonised. In the past it was immigrants, those wanting to settle here, often joining family. Or migrants, those wanting to work here. And these groups are still unwanted. In the future it will be some other group. Today’s lawful presence will be tomorrow’s unlawful presence. None of this law has anything to do with morality. It has all to do with politics and power. As Martin Luther King once said “Never forget that everything Hitler did in Germany was legal”. Which is again why we proclaim No One Is Illegal. This means fighting for whoever wants to come or stay irrespective of their motive.


The political language of controls

Controls are not a “natural” phenomenon. They are a result of political activity. Similarly immigration law is not some morally-given. It is the result of political agitation. Everything about immigration controls is political – including language.
And this applies to the language of those affected by controls. How should these be described? Refugees is quite inadequate. These are simply the latest group to be demonised by the politicians. But they are not the only ones. There are also migrants (those coming to work) and immigrants (those coming for settlement). It is Bob Dylan who sang “pity the poor immigrant” But these terms are also inadequate. This is not only because other groups are presently affected, such as students, and in the past yet other categories were the victims (for instance in the 1920s members of the Communist Party). It is also because those possessed of proper immigration documents are carved up into a hierarchy depending on the conditions of stay ,length of stay, whether employment is restricted during stay, rights (or lack of them) to benefits. And those granted the documents of permanent settlement (including the holy grail of citizenship itself) are attacked vicariously through immigration controls by the denial of family members to join them. It is at these points that documents themselves become pointless. Which is why politically those resisting controls have claimed for themselves the language of the undocumented or the sans papiers. This is the language which unites all those subject to controls. All other language divides them.



No workplace raids

Workplace swoops by the police and immigration service are now a regular occurrence. Factories, fast food places, garages, nursing homes and hotels are the frequent subject of raids in the search for undocumented workers. As early as 1980 and after a series of raids the Transport and General Workers Union and the General and Municipal Workers Union issued a joint statement saying that black workers had ‘have to carry at all times their papers proving their right to live and work here. This is a situation more reminiscent of the apartheid system in South Africa than of Great Britain’ (Guardian July 7th).

It is a matter of obvious concern to all trade unionists if co-workers are dragged from the workplace by the immigration service. A basic trade union demand should be that employers ban the immigration service or those acting on their behalf, such as the police, from entering their premises.


No employer sanctions

The Tory’s 1996 Asylum and Immigration Act represented a direct attack on worker’s organisation and worker’s unity. It penalised (fined) bosses for employing workers without the “correct” immigration status – without the correct documents. These are the undocumented workers of popular imagination and the laws are known as employer sanctions. These laws have been significantly strengthened by Labour’s 2005 Immigration, Asylum and Nationality Act which allows for on the spot civil penalties as an alternative to criminal procedures. Employer sanctions are completely reactionary. They require workers to disclose their immigration status to their employer. They transform the bosses into agents of immigration control. They bring immigration control into the workplace. They drive a wedge between ‘lawful’ and ‘unlawful’ workers. They point the finger at all undocumented workers. They weaken trade union organisation by creating a pariah class of workers without immigration status who have to conceal their identity.

Employer sanctions are part of the grand plan for Fortress Europe. As long ago as 1976 the European Commission produced a draft directive ‘On the harmonisation of laws in the Member States to combat illegal migration and illegal employment’. This called for employer sanctions. Such sanctions now exist in all the main centres of industrial might. They were introduced into the USA in 1986 in the Immigration Control and Reform Act. They are part of the internationalisation of immigration controls. They point to a future where worker surveillance extends further into the workplace and where the undocumented worker is subject to a Big Brother regime. When the European draft directive was debated in parliament in June 1977, Gwnyth Dunwoody MP pointed out that there had been suggestions by the European Commission that ‘the wages council and factory inspectors should be used as a method of checking … immigrants’.

The TUC did oppose employer sanctions when first introduced in 1996 and all labour movement bodies should follow this. However this was not always the case. As long ago as 1978 the House of Commons Select Committee on Race Relations and Immigration pointed out the TUC was in favour of such laws. Two justifications are normally given by union leaders for employer sanctions. These reasons are quite contradictory. The first justification is that workers without immigration status somehow weaken trade union negotiated work place conditions (see the TUC’s Hotel and Catering Industry Committee in its minutes of April 1978). This is exactly the same argument used historically to justify immigration control on all workers whether ‘authorised’ or not – namely that cheap imported labour undermine wages and bargaining positions. The other justification is that employer sanctions somehow protects undocumented immigrant workers by preventing their exploitation (see the General Council’s Statement on Immigration and Racism issued at the 1990 conference in response to a NALGO resolution against controls in principle). However it is a very strange way of protecting exploited workers by transforming their bosses into stool-pigeons for the immigration service who can then deport these same workers!


Solidarity not sanctions! Better pay and conditions for all!

In essence employer sanctions are about snatching, penalising and expelling undocumented workers. They are not about attacking bosses. The figures show this. In June 2005 the Home Office produced a so-called “Regulatory Impact Assessment” on the then Immigration, Asylum and Nationality Bill. This shows that ,for example, in 2004 there were 1098 “successful operations” (i.e. raids) by the immigration service which resulted in the arrest of 3332 workers – but only the successful prosecution of 8 employers! In the previous year only one boss was successfully prosecuted – but 1779 workers arrested, removed from the workplace and presumably deported. No equality here.

Recently at least one section of the trade union movement has recognised the danger of employer sanctions on the shop floor. In December 2005 it was widely reported that at least one branch of the retail giant ASDA had been demanding the Asian employees produce their passports – and their names had been read out publicly over the store tannoy asking for their documents. The workers union, the GMB, denounced this. This denunciation should be the start of a campaign against employer sanctions..

Trade union strength and organisation does not rest on the arrest and deportation of workers. It rests on solidarity. It rests on preventing the exploitation of workers without immigration status by organising those workers in unions and campaigning with them against deportation and for the regularisation of their stay in this country. The labour movement should refuse to accept the definition of workers into ‘lawful’ and ‘unlawful’. Instead unions should campaign under the slogan of No Worker Is Illegal

Low wages are not fought by making employers into immigration spies. They are fought by unionising all workers to fight together for better conditions irrespective of their immigration status. Equality and improvement of wage rates, health and safety conditions, holiday, sickness and redundancy entitlements – these all have to be fought for irrespective of immigration status. A recent, December 2005, massive example of this was the action in Eire against the attempt to by the Irish Ferry company to import Baltic workers at a wage rate below the minimum standard. This was met by trade union action – unfortunately abandoned before final victory – including the occupation of one ferry, the prevention of another sailing and a demonstration of 100000 . Union leaflets were printed in Latvian and Lithuanian, welcoming the migrant workers and demanding equality of rates and conditions for all irrespective of immigration status.

In 2002 the TUC produced a pamphlet, Migrant Workers a TUC Guide. This should be in the hands of every shop steward both because of the clarity of its legal explanations and because of its encouragement to organise in defence of the undocumented – both in the workplace for better conditions and against deportations. It gives many examples of support for migrant workers to attain better working conditions. For instance:

“Its (the Transport and General Worker’s Union) most recent successful campaign involved Chinese workers at the New Diamond restaurant in London’s Soho. The workers worked long hours without a break. They received no compensation if they had an accident at work. They were never given a payslip and had no holidays. Health and safety standards were very low. After a recruitment campaign, workers at the restaurant took industrial action when four members of the union were dismissed. They successfully picketed the restaurant while lodging their claims at an employment tribunal. The employers were forced to settle, paying a significant sum of money to the four workers.

The TGWU has also taken the initiative in recruiting cleaners – many of whom are migrant workers – and in November 2005 organised a Justice For Cleaners picket outside the Deutsche bank against poverty wages. The same union has sponsored a Tube Cleaners Support Group. All this is modelled on the vibrant Justice For Janitors campaign in the USA where the Service Employees International Union is fighting for the rights of janitors without immigration status.. It is clear from all this that even if there is achieved a situation of no controls then there will have to be laws protecting and actions defending the rights and conditions of migrant workers and those who they have come to join. This is just the same as equalising the rights of, for instance, part time or temporary workers – a situation which in any event many migrant workers find themselves.


Control of gangmasters not undocumented workers!

In February 2004 there occurred the tragic scandal of the death by drowning of 19 Chinese cockle gatherers in Morecambe Bay after being trapped by rising tides. The cockle pickers had been employed and exploited by gangmasters – these being basically employment pimps who either themselves hire or hand on workers to other contractors.. By July 2004 there was enacted the Gangmasters (Licensing) Act – the speed of enactment not being unrelated to the international publicity given to the tragedy. The Act provides for a compulsory registration scheme for gangmasters within the agricultural and shell fish and associated processing and packaging sectors. There had in fact been control of gangmasters within agriculture since laws passed in 1867 – which were repealed by Labour in 1965. The new legislation should be supported if it saves lives and prevents super-exploitation. Indeed at least one union, the GMB, has called for the legislation to be extended across the board to all industry.

However as Virgil, the classical Roman poet, wrote – Beware the Greeks bearing gifts. It would seem that the Chinese workers who died were undocumented – which made them doubly vulnerable to the gangmasters. The cross-party support in the parliamentary debate of 9 February 2004 for the gangmaster legislation presented it as though – like employer sanctions – it is were a way of preventing the exploitation of other economically vulnerable undocumented workers by preventing them staying in the country! This stands reality on its head. The way to provide protection and prevent super exploitation caused by vulnerability through lack of immigration status is to get rid of the cause of the vulnerability – immigration controls and the whole concept of immigration status. However the Home Office appears to be hoping that registered gangmasters will not only not employ the undocumented but will in some way act as yet another arm in tracking them down and reporting them. And of course any future cockle gatherers without appropriate documents whose lives might be discovered to be in danger will not be allowed to remain but will be forcibly deported. These deportations are already happening and the labour movement is turning a blind eye to them. In April 2004 over twenty undocumented East European workers were subject to raids and arrests in Cheetham, Manchester and elsewhere. The General Secretary of the Transport and General Workers Union welcomed this as disrupting the work of gangmasters – though no gangmaster was reported as being arrested. Instead the BBC’s report was headed “illegal workers face deportation”. As is asked by Shakespeare in King Lear – “Which is the justice? Which is the thief?” The thieves are the exploitative gangmasters and the racist Home Office. The justice is with the workers of whatever nationality. The only principled trade union position is for the right to remain –the regularisation – of all those without status as part of the end to employer sanctions and of the dismantling of controls themselves

No slave labour! For the right to work!

The ultimate exploitation of the undocumented and the most extreme undermining of trade union cohesion is the reduction of those without immigration status to a position of actual slavery. And this position has now been reached courtesy of section 10 of the 2004 Asylum and Immigration Act.

Section 10 represents the most extreme example yet of internal controls. It makes housing and other poor-law support for certain refugees to be made conditional on undertaking “community services”. These are refugees whose claim has been rejected by the Home Office but are unable to return home because of circumstances beyond their control – because they are stateless or ill or (paradoxically in the case of a rejected asylum application) the country of return is too dangerous. Section 10 transforms asylum-seekers into slaves. It makes their labour compulsory, as refusal to participate will mean deprivation of housing and other support. . When the Act was being debated in its committee stage in the House of Lords (15 June 2004), Lord Rooker encouraged voluntary sector groups to get involved in tendering to NASS for this slave labour.. He also suggested that this compulsory refugee labour could be used for the maintenance of the refugee’s own accommodation – which is a way local authorities and private companies could get otherwise run-down unlettable properties updated for free.
There has been successful resistance to the implementation of section 10. In Liverpool the YMCA tendered for the scheme. But after outrage was expressed by the undocumented the tender was withdrawn.

The paradoxical flip side of this slave labour scheme is that asylum seekers awaiting a determination of their refugee application are normally prohibited from exercising another basic trade union right – the right to work. This leads to further impoverishment and pushes the undocumented into the hands of exploitative bosses. Trade unions need to resist the implementation of section 10 , to be alert to the employment of slave labour and to the existence of rogue employers. And they should fight for the right to work for all irrespective of immigration status.

The reduction of those without immigration status to slave labour has now taken a new twist. They are to become the equivalent of prison labour. The latest Asylum, Immigration and Nationality Bill allows one class of person the “privilege” of being allowed to work. This is those detained in a removal centre and waiting deportation. Soon it may be compulsory labour. In the meantime the new law exempts this work from the national minimum wage. This clearly needs to be opposed not least because it undercuts national wage levels.


No to traffickers! Yes to rescuers!

Trafficking in humanity for financial gain is once more just another form of pimping. This the case whether or not the trafficking is part of a supply chain to the sex industry. Indeed trafficking cannot be reduced to the sex trade and also provides cheap, vulnerable labour to other more conventional sectors. Some of the recent immigration control laws contain new criminal offences in relation to this trade in human cargo. Section 145 of the 2002 legislation outlaws trafficking for purposes of prostitution and section 4 of the 2004 legislation extends this to a surprisingly wide definition of “exploitation” generally – including the provision of services through “force, threats or deception”. Irrespective of these specific issues, there have been general provisions since 1971 Immigration Act against “assisting illegal entry and harbouring”.

Given the disreputable nature of trafficking for gain then should trade unionists support all legislation designed to suppress the trade? The answer is no! Once again as in the case of gangmasters – beware the politicians bearing gifts. In particular beware laws demonising traffickers which are part of, and included in, far wider legislation designed to further control the entry of the undocumented. Anti-trafficking measures are being used to prevent the migration of people who are driven by poverty and persecution to move country.

Three situations need to be distinguished. First is trafficking which involves trickery or violence or lack of any consent – which is essentially trans-national kidnapping . In September 2005 there was much publicity given to the discovery in Birmingham of 19 women from East Europe who were being forcibly imprisoned in a brothel after being deceived into coming to the UK by traffickeers. Sex by clients in this situation is in effect rape. The prosecuting and outlawing of the traffickers should be supported by everyone. At the same time the victims of such forced trafficking should be given the absolute right to remain – not, as at present, being liable to deportation. Criminalising the victims of trafficking is racist, hypocritical and cruel. Again we should ask – Which is the justice? Which is the thief? At the moment the British government is not even prepared to give its signature to the extremely limited European Convention on Action Against Trafficking in Human Beings – which allows for temporary residence for those trafficked. Moreover global trafficking in some form could continue even after the abolition of controls – just as it existed, for instance in the guise of the white slave trade, before controls. And measures will be necessary to prevent this where violence or deception is involved. However the super-exploitation that results today from trafficking – not least the blackmailing and threats of exposure by the traffickers on those they smuggle here – is frequently the consequence of immigration controls themselves and can only be solved by the dismantling of controls. And it should never be forgotten that the biggest trafficker of people without their consent is the Home Office – whose deportation programme is far in advance of that of the private dealers in people misery.

The second situation is smuggling of people for profit – but where those being smuggled consent to this as the only way of exiting the country of origin and entering the UK. This is a disgusting trade. However given the existence of immigration controls it is a life-line to those who wish to exercise their fundamental human right to freedom of movement. The prevalence of smuggling for profit will only end when immigration controls end. Until then outlawing it will only cut off the means of escape to those who want to flee their country of origin.

The third situation is the rescuing of the impoverished and the persecuted. Trade unionists should oppose the criminalisation of those who out of political consciousness or family solidarity help to ease the entry of the undocumented. Indeed trade unions should actively encourage and sponsor and aid this free movement. “Underground railways” providing rescue and freedom, or at least safety, – such as existed for slaves escaping the plantations of the American south or for Jews trapped in Nazi Europe – need to be developed in the twenty first century for those trapped in persecution or poverty.


No deportation or intimidation of trade union activists through controls!

The potential for immigration controls to be divisive and undermine workers unity is almost infinite.

Controls can be used to create disunity by intimidating trade union activists who have not got a secure immigration status. There have been several examples of trade unions actively fighting to defend members against such threats. It is also now a legitimate trade union practice to support members under threat of deportation. For instance UNISON, and its forerunner NALGO, has consistently and actively campaigned against the deportation of its members since it successfully fought in the early 1980’s the threatened deportation of Mohammed Idrish, a worker from Birmingham. In the mid 1980s UCATT, the building workers union, organised a lunch-time walk out from Manchester town hall in defence of one of its members, George Roucou, who was employed by the council’s direct works and was under threat of deportation. The National Union of Journalists is presently fighting to stop the removal of Mansoor Hassan – a campaigning writer who has exposed the practice of so-called “honour killings” in Pakistan. In some ways times have moved on. The militancy of the undocumented community both in the workplace and on the streets, both against working conditions and against deportations, has at least forced the TUC to acknowledge there are real issues here. The TUC pamphlet, Migrant Workers a TUC Guide makes it clear that “trade unions have a role to play in assisting migrant workers who have been subject to negative decisions by the immigration authorities”. Likewise it expresses support for campaigns against deportations – and it provides examples of the attempt to deport people who happen to be trade unionists and examples of trade union support against their deportation. For instance:

“RC was one of the many migrant domestic workers who joined the TGWU through its involvement with the migrants’ organisation Kalayaan. In 1998 she was detained and was about to be deported when the union found out. It was able to make immediate representations to the government, reminding it that at the very time it was in the process of announcing that it was going to regularise the position of migrant workers like her. The union’s intervention was successful and she was allowed to stay.

However none of these threatened deportations described above were a response to trade union activity as such. Nonetheless as long ago as the Alien Restriction Act of 1919 it was made a criminal offence for a non-British citizen to ‘promote or attempt to promote industrial unrest in any industry in which he has not been bona fide engaged for at least two years’. Conviction of such an offence could lead to a recommendation of deportation by the court. This provision is now another piece of the forgotten and hidden history of immigration control. It was aimed at both trade unionists and Communists and was enacted in the middle of the anti-¬Communist hysteria following the Russian revolution. Once again Jewish workers were its main and intended victims. It was successful in weakening trade union organisation.

On the one hand there were actual deportations of trade union militants. The Stepney Trades Council Annual Report for 1919/1920 records that: ‘The government policy to crush Trades Union and Labour organisations of the alien population by means of the Alien Restriction Order and the action of the government in arresting and deporting Trade Union officials where no case can be made, has been a matter of grave concern to this Council. The organisation of alien workers has not been an easy task and the position of every trade unionist was threatened by the government policy which made it a criminal offence for an alien to take part in the industrial movement’.

On the other hand the very existence of this legislation served to intimidate some Jewish workers from trade union activity. In a parliamentary debate of October 22nd 1919 Colonel Wedgewood, an opponent of this law, said: ‘I understand that there are numerous officials of Jewish trade unions in the East End, most of which unions are affiliated with the local trade and labour councils, and the officials are already resigning from their posts as secretaries and from the trade and labour councils because they are afraid that, by being on the trades and labour councils, they may involve themselves on a charge of promoting or attempting to promote industrial unrest.


Trade union activists today

This power to prosecute and deport for promoting industrial unrest is still law though it apparently has not been used since the 1920s. However under the 1971 immigration Act the Home Secretary can initiate deportation procedures on so-called “conducive to public good” grounds. This provision can potentially be used against trade union militants and on at least one occasion has been so used. In 1974 Franco Caprino, an Italian worker in the catering industry, was arrested and threatened with deportation on the grounds that his presence in the UK was not conducive to the public good. He had been active in unionising migrant workers in the catering trade – particularly those coming from the underdeveloped areas of Southern Europe. A successful campaign against deportation was fought by the Franco Caprino Support Committee and with the support of Franco’s union, the Transport and General Workers Union.


Unionise the undocumented – rethink the unionisation of immigration officials!

Unity is strength. At the moment many undocumented workers are isolated, atomised and vulnerable – vulnerable to deportation as well as exploitation by rogue employers. This vulnerability could be broken down through trade union organisation. Trade unions should embark on a deliberate policy of recruitment of the undocumented. This must include the active recruitment of those without immigration status. Unions must reject the whole divisive distinction between “legal” and “illegal”. They must fight for the regularisation of status of all they recruit – as part of a policy of support for everyone, union members or not, under threat of deportation and as part of a policy of opposition to controls in principle.

The flip side to this is the present unionisation of immigration officers. Most immigration officers are in their own scab outfit, the Immigration Service Union, which is not affiliated to the TUC. The ISU is essentially an in-house union which operates as a wing of the Home Office itself – as such it is an enemy of the undocumented and should be treated as such.

However other officers are organised in the immigration branch of PCSU –the Public and Commercial Service Union. PCSU is a legitimate, mass union affiliated to the TUC. This obviously raises a fundamental question of principle – should a union be organising people whose function is to harass, detain and deport the undocumented? There could arise, there may have arisen, a situation where one PCSU member is deporting another PCSU member . The PCSU normalizes immigration controls by regarding workers within the immigration service as ‘ordinary’ employees undertaking ordinary employment. This is made clear in the November 2003 edition of the union’s Journal. The General Secretary, whilst condemning ‘prejudice’ against asylum-seekers, compliments union members in the immigration service as undertaking a ‘professional job’ to which the PCSU ‘has given and will continue to give 100% support’. The December 2005 issue of its journal attacked those clauses in the then Immigration, Asylum and Nationality Bill which allow private companies to search vehicles at sea and air ports for people without the “correct” immigration documents. However this was not based on any principled objection to controls. It was not based on solidarity with the undocumented. Rather it was based on the protection of members’ jobs – members who “prevent illegal people and materials entering the country by searching vehicles quickly and professionally”. The PCSU Immigration Staff Branch does not view its main, or any purpose, as representing a challenge to controls. Its main concerns are the everyday conditions of its members. In expressing these concerns, the PCSU inevitably legitimizes the politically illegitimate. In its written evidence to the 2002 House of Commons Home Affairs Committee report Asylum Removals, it expresses ‘discontent with the system for removing failed asylum-seekers’, but it does this not from the perspective of the refugee but rather ‘on the basis of improving the working conditions of members of the union’. It offers no principled objection to controls or their implementation; rather it criticizes the Home Office’s ‘business plan’ and ‘the setting of unrealistic targets’. The latter term refers to the forced and potentially violent removal of human beings. In November 2005 the PCSU virtually acted as a scab outfit in respect to a protest in Glasgow by asylum-seekers and their supporters who protested outside and inside Home Office immigration offices in Glasgow. The union condemned this as being antagonistic to the “health and safety” of its members. There was no consideration given to the health and safety of those undocumented who exist without welfare and in a state of destitution before facing detention and deportation. There was no consideration given to joint actions of solidarity with the asylum seekers.

What position should be taken on this? What should be done? In many ways the problem here is similar to the problem of unionisation of workers in trades which the labour movement opposes – such as the arms industry. Without immigration controls the work of immigration officers would not exist. There is an obvious conflict here between job security and fighting racism. However unions which claim opposition to racism cannot simply ignore this contradiction. One way forward would be to refuse to unionise , and to refuse to give labour movement recognition to the unionisation of, immigration officers and all other workers within the Immigration and Nationality Directorate (IND) of the Home Office. This would be one possible principled position. The problem however is that because of internal controls and in particular the link between immigration status and welfare entitlement then it could be said “we are all immigration officers now”. Members of other unions – for example UNISON, the local government union – are at present continually collusive with controls. Indeed it is a measure of the far-reaching nature of controls that non-unionisation of those enforcing them directly or indirectly would lead to a decimation of trade union membership.

So another suggested and better way forward is that all members of all unions (such is the expansive nature of controls) should be recruited on the basis that their union is in support of non co-operation with all aspects of control and will guarantee to provide full union defence, legal and political, of all members victimised for non co-operation. Of course from the reality of today’s politics this might seem fantastic – but today’s trade union politics is that there can be “fair” controls and this is what is really fantastic.


For full civic rights! For the right to vote!

The racism of internal control goes even beyond linking welfare entitlements to immigration status. It extends into the most basic of democratic rights – the right to vote. The basic rule is that only people with a British (or Irish) nationality have the right to vote in the UK – for parliamentary, local and European elections. Commonwealth citizens have the right to vote but can only vote in local elections if they have permanent stay here. European Union citizens are permitted to vote only in local and European elections. Everyone else is voteless . So even if voting could change matters , the undocumented are undemocratically excluded from the system. They share this exclusion with convicted prisoners and certain people judged mentally unfit – all an unholy trinity in the eyes of the British state.


A proposed model trade union resolution and action programme against controls


PART ONE -This trade union organisation;

(1) NOTES the existence of immigration control legislation which deports individuals, divides families and prevents the entry of asylum-seekers.

(2) CONDEMNS this legislation as racist

(3) CONSIDERS all immigration controls to be intrinsically and inevitably racist. Immigration laws were introduced in this country in 1905 in order to keep out. .Jewish refugees from Eastern Europe. These laws were then used to exclude the victims of Nazism. In the second half of the century controls targeted black people. They now target all the undocumented – in particular migrants (those coming to work), immigrants (those coming for settlement) and refugees.

(4) OBSERVES immigration law is unique. It is a result of fascistic agitation. The 1905 Act was the result of activity by the proto-fascist British Brothers League. The post-war legislation followed the 1958 Notting Hill “race riots” provoked by Oswald Moseley’s fascists. ‘Non¬ racist’ or ‘fair’ immigration controls are impossible.
(4) REGARDS immigration controls as divisive of trade union and labour organisation by splitting workers into ‘legal’ and ‘illegal’

(5) WELCOMES the self-organisation of all those threatened by immigration controls
(6) VIEWS employer sanctions as the most divisive form of immigration control. They turn the bosses into agents of immigration control in the workplace – by criminalising the employment of undocumented labour.
(7) IS CONCERNED trade unionists are used to enforce both immigration controls and internal immigration controls – e.g. in hospitals, benefit agencies and local authority housing departments where entitlements are linked to immigration status.

(8) IS APPALLED BY the forced trafficking of human being. We SUPPORT the right of people to freely come to the UK by any means necessary and we support the right to remain of those trafficked.
(9) OPPOSES the linking of entitlements (including the right to vote) to immigration status along with the establishment of the National Asylum Support Service and its administering of a new poor law for asylum seekers, outside the welfare state and with the help of local authorities.


PART TWO – This trade union organisationRESOLVES to contest all immigration controls and internal controls and to

(a) Support all members or non-members threatened by immigration controls or refused welfare entitlements because of their immigration status.

(b) Defend all members who refuse to implement immigration or internal controls.

(c) Encourage the self-organisation of those threatened by controls

(d) Support all campaigns against deportation or detention

(d) Support campaigns for the restoration of entitlements for all irrespective of status.

(e) Oppose employer sanctions. (f) Oppose any attempt by the Immigration Service to enter the workplace in order to arrest, detain and deport workers.

(g) Actively embark on a recruitment drive of migrants, immigrants and refugees irrespective of their immigration status
(h) Fight for the right to work and for equality of conditions and pay at not below minimum wage levels for all workers irrespective of immigration status – and an end to compulsory labour

(i) Campaign for the right to vote in all elections for everyone living in the UK irrespective of immigration status

(i) Campaign to outlaw forced trafficking and fight for the right to remain of those trafficked.
(j) Explore how unions can best help facilitate the entry here of those wishing to leave their country of origin as a result of persecution, impoverishment, being divided from their family here or for any other reason of their choice.


CALLS UPON the TUC and this union regionally/ nationally to adopt the above


No One Is Illegal, Bolton Socialist Club, 16 Wood Street, Bolton, BL1 1DY. Email: Web site:


Nadzor delavcem in delavkam!

Posted: 12/04/2012 by anusdomini in Skupni boji
Oznake: ,

(Vir: ČKZ 226 (let.XXXV/2006): “Migracije” / “Alternativni mediji”, str.  74-88)

Nadzor delavcem in delavkam!

Program sindikatov proti omejevanju priseljevanja


Uvod: proti nadzoru priseljevanja na delovnem mestu!

Dobro znano geslo »Proletarci vseh dežel, združite se« ne pomeni, naj se združijo »samo tisti delavci, ki imajo ustrezen priseljeniški status«, temveč se nanaša na vse delavce tukaj in v mednarodnem prostoru. Nadzor nad priseljevanjem popolnoma izniči to načelo, ker varuje globalno delitev in anatagonizem med delavci. Ta delitev je posledica najbolj grobega nacionalizma in rasizma. Enotnost delavstva je mogoča šele z odpravo nadzora nad priseljevanjem. Ta ideja se morda zdi nerealna in utopična. Da bi se uresničila, bi dejansko moralo priti do velikega političnega prevrata. Nekateri sindikati so nekoč že sprejeli resolucije, ki načeloma nasprotujejo nadzoru nad priseljevanjem, s čimer so tudi v praksi privzeli slogan Nihče ni nezakonit. Sprejetje takega stališča je bila posledica samoorganizacije tistih, ki jih nadzor nad priseljevanjem ogroža (to so priseljenci in priseljenke): povezali so se v sindikate ali v protideportacijske aktivnosti. Na konferenci Zveze državnih in lokalnih vladnih uslužbencev (National and Local Government Officers Association, NALGO[1], ki je predhodnica Unisona[2]) leta 1989 so zahtevali odpravo vseh oblik nadzorovanja in omejevanja priseljevanja. V istem času je Sindikat uslužbencev za pogojno izpuščene zapornike (The probation workers union, NAPO) sprejel podobno stališče. Leta 2005 pa so na konferenci delavcev in delavk v visokošolskem izobraževanju (NAFTHE) sprejeli resolucijo, ki sindikat zavezuje, da »podpre pravico vsakogar, ki se zaradi katerega koli razloga priseli in išče zaposlitev v Veliki Britaniji«. Žal v okviru sindikatov še ni bil sprejet program, ki bi popolnoma nasprotoval nadzoru nad priseljevanjem. V delavskem gibanju prevladuje drugačna, nasprotna pravovernost. Postavlja se zahteva po »pravičnem« ali »dobrohotnem « nadzoru. Toda za uresničitev take zahteve bi potrebovali čudež in ne političnega preloma. Kajti že po sami definiciji je nazor nad priseljevanjem krivičen in škodljiv. Zato je nerealistična prav ideja, da bi tak sistem lahko postal nerasističen in pravičen. Nadzor nad priseljevanjem nikoli ne more uresničiti načela enakih možnosti.

Večina razlogov, da nadzor nad priseljevanjem ne more biti »pravičen« sistem, je povsem očitnih, zato jih omenimo zgolj na kratko. Prvič, uzakonjen je bil leta 1905 s sprejetjem Zakona o tujcih. Ta zakon je temeljil na najbolj primitivnem rasizmu in antisemitizmu: naperjen je bil proti judovskim beguncem, ki so bežali iz carske Rusije. Drugič, nadzor nad priseljevanjem kot sistem je dobil dodatno moč leta 1962 z Zakonom o commonwealthskih priseljencih. Omejeval je priseljevanje temnopoltih ljudi (napovedovala ga je že leta 1925 sprejeta Odredba o tujih temnopoltih mornarjih, po kateri so se morali temnopolti pomorščaki v pristaniščih prijaviti na policiji). Noben omenjeni ukrep niti malo ne nakazuje, da lahko nadzor obrnemo na glavo in ga spremenimo v »nerasističnega«. Tretjič, nadzor nad priseljevanjem vedno temelji na nizkotnem nacionalizmu – to je na ideji, da imajo pravico do vstopa v Veliko Britanijo ali življenja v njej samo člani privilegiranega kluba, ki jim je nekako uspelo pridobiti to ekskluzivno pravico. Četrtič, po nobeni definiciji ali redefiniciji nadzor nad priseljevanjem ne more biti »pravičen« za tiste, ki jih izključuje. Petič, še pred sprejetjem zakona o tujcih je globalno gibanje ljudi nadzirala trgovina s sužnji iz Afrike. Te trgovine prav tako ne moremo šteti za neškodljivo in nepomembno. Vse to je očitno. Manj očitno in znano dejstvo pa je, da je uzakonitev nadzora nad priseljevanjem rezultat uspešne fašistične agitacije. V veliki meri je bil zakon iz leta 1905 posledica agitacije Lige britanskih bratov, organizacije, ki se je zgubila v zgodovinopisju (ali pa zgodovinopisje o njej molči). Tudi zakon iz leta 1962 je bil sprejet po tako imenovanih nottinghillskih neredih (pravzaprav so bili to belski rasistični neredi) leta 1958, ki so jih organizirale fašistične skupine, kot na primer Zvezno gibanje, ki ga je vodil Oswald Moseley. Zato je povsem nesmiselna ideja, da lahko politični konstrukt, kakršen je omejevanje priseljevanja, produkt fašističnega delovanja, nekoliko popravimo ter ga naredimo neškodljivega in pravičnega. Podobna je trditvi, da je edina zabloda fašističnih skupin, kakršna je Britanska nacionalna stranka, da so »krivične«, in da bi se morali boriti za to, da bi postale nerasistične.

Za uničenje celotnega sistema, ki omejuje in nadzoruje priseljevanje, bi potrebovali močno politično gibanje, morda celo revolucijo. S tem pa ne trdimo, da upor ni mogoč tudi v tem trenutku, ko sistem še trdno stoji. Tisto, kar želimo poudariti, je, da morajo vse kritike sistema, ki obsega nadzor in omejevanje priseljevanja, temeljiti na načelnem nasprotovanju, kot je denimo načelo Nihče ni nezakonit! V takem političnem okviru postane sindikalna agitacija ključna. Pogosto se spregleda dejstvo, da je nadzor nad priseljevanjem v popolnem navzkrižju s vsakodnevnim sindikalnim organiziranjem na delovnem mestu. Zakoni o priseljevanju so totalni sistem, ker predpisujejo tako notranji nadzor kot tudi druga izključevanja in deportacije. Od priseljeniškega statusa je odvisna zlasti večina socialnih pravic (socialna stanovanja, socialna podpora, bolnišnično zdravljenje), prav tako pa tudi pravica do dela. Neizogibna posledica tega totalnega sistema je, da se delavci pogosto nadzorujejo neposredno na delovnem mestu med njihovo službo ali v sindikalnim delovanju. Seveda morajo sindikalisti nasprotovati vsakemu nadzoru nad priseljenci in priseljenkami, ne glede na kontekst in obliko, v katerih nastaja – kot sta denimo pripor in deportacija – kajti vselej gre za izraz rasizma. Vendar pa morajo sindikati svoj upor razširiti na področje samega delovnega razmerja.

Nevarnost za vse delavce in delavke

Sistem, ki izključuje in nadzoruje priseljence in priseljenke, je nevaren za vse sindikaliste. Eden izmed ciljev tega sistema je zniževanje plač in pogojev dela za vse delavce, saj spreminja priseljence in delavce brez papirjev v poceni delovno silo, ki ni organizirana in je ne varuje delovna zakonodaja. In prav to je razlog, da se moramo boriti za ureditev priseljeniškega statusa (regularizacijo), za trdno povezovanje ter za enako plačilo in enake pogoje za vse. V nasprotju s tem pa se je v preteklosti prav sindikalno gibanje najglasneje zavzemalo za omejevanje priseljevanja. Denimo, še pred sprejetjem prvega zakona – Zakon o tujcih iz leta 1905, ki je bil usmerjen proti judovskim beguncem – je Kongres sindikatov (Trade Union Congress, TUC) zahteval omejevanje priseljevanja. V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja je Kongres sindikatov prav tako podprl izključevanje in nadzor nad temnopoltimi delavci iz Commonwealtha. Vendar pa delavsko gibanje danes spreminja stališče tudi zaradi odpora in protideportacijskih kampanj tistih, ki jih ta sistem ogroža. Zaradi aktivnosti ljudi brez papirjev je danes ta razprava mogoča, prav tako kakor je mogoče izpodbijati samo logiko nadzora nad priseljevanjem.


1. del: Sindikalni akcijski program proti nadzoru nad priseljevanjem

Odprava sistema za nadzor priseljevanja

Zgolj govorjenje o krutosti in nepravičnosti izključevanja priseljencev in priseljenk ni dovolj. Tega izključevanja tudi ne moremo odpraviti tako, da se ukvarjamo zgolj s posameznimi primeri. Pri tem vprašanju imajo sindikati osrednjo vlogo. Denimo, kateri sindikat bi dopustil, da bi bili njihovi člani izpostavljeni kvotam pri zaposlovanju, dodeljevanju stanovanj, zdravljenju, socialni pomoči? Predvidevamo, da noben. Vendar pa nadzor nad priseljevanjem vsiljuje kvote dobesedno povsod, saj povezuje socialne in druge pravice s pravnim statusom priseljenca. Odkar za prosilce za azil velja novi, segregirani sistem socialnega varstva, ki ga izvaja »socialni del« notranjega ministrstva – Nacionalna služba za podporo prosilcem za azil (National Asylum Support System, NASS) – so skoraj v celoti izrinjeni iz služb države blaginje. Zakon jim zagotavlja pomoč v višini 70 odstotkov običajne socialne pomoči in uzakonja deložacijo iz stanovanj za tiste, ki ne dobijo statusa azilanta. Vse to izvajajo tudi uslužbenci in uslužbenke, ki so vključeni v sindikate.

V Veliki Britaniji so sindikati še vedno zelo močni. S politično voljo bi lahko delavsko gibanje preprečilo delovanje sistema, katerega cilj je izključevanje in nadzorovanje priseljencev in priseljenk in ga s tem uničilo. To bi bilo mogoče, saj so vsi ključni sektorji, ki izvajajo nadzor priseljevanja, organizirani v sindikate. S pomočjo sindikalnega organiziranja bi lahko sistem za nadzor priseljevanja postal nefunkcionalen.

Brez dvoma bi tako posegli v epicenter nadzora in izključevanja. Center administrativnega živčevja, ki izvaja omejevanje priseljevanja, je Immigration and Nationality Directorate v Croydonu (londonsko predmestje, op. prev.). Pred leti se je sistem skorajda porušil zaradi računalniške okvare. Lahko si predstavljamo, kakšen zadetek v polno bi bil to za boj proti rasističnemu nadzornemu sistemu. Druga organizacijska baza priseljeniškega nadzora je na letališčih. Sindikalne akcije na letališčih bi lahko učinkovito ustavile deportacije, če bi se zaposleni uprli oskrbovanju ali pilotiranju letal, ki prevažajo izgnane potnike. Nemška organizacija Deportacijski razred, ki si prizadeva preprečevati deportacije, je vodila kampanjo proti letalski družbi Lufthansa. Pravniki Združenja nemških pilotov »Pilotova kabina« so izjavili, da je nezakonito prevažati ljudi, ki jih na letalo pripeljejo vklenjene. Po njihovem mnenju mora pilot zavrniti sodelovanje v taki deportaciji, saj s tem tvega, da bo proti njemu sprožen kazenski postopek. Zato je »Pilotova kabina« pozvala vse svoje člane, da se pred vzletom prepričajo, ali so tisti, ki so v postopku izgona, v letalu zares prostovoljno. Tudi mednarodna pilotska zveza meni, da je nujno, da oseba v odstranitvenem postopku potuje prostovoljno. Obstajajo primeri, ko so britanski piloti in letalske posadke zavrnile prevažanje deportirancev.

Nihče ni nezakonit!

Na vseh drugih pravnih področjih je dejanje tisto, ki je protizakonito. V sistemu za nadzor nad priseljevanjem pa postane nezakonita sama človečnost. Geslo Nihče ni nezakonit! Pomeni dobesedno to, kar hoče povedati. Zakoniti ne morejo biti samo nekateri ljudje. Geslo presega boj prosilcev za azil. Ti so zgolj najnovejša skupina nezaželenih in demoniziranih. V preteklosti so demonizirali tiste priseljence, ki so se v Anglijo naseljevali, da bi se pridružili družinskim članom. Demonizirali so priseljence, ki so hoteli delati. Te skupine ljudi so še vedno nezaželene. V prihodnosti bo morda postala nezaželena neka druga skupina. Danes zakonit status bo jutri nezakonit. To ni vprašanje morale; gre za vprašanje politike in oblasti. Martin Luther King je nekoč izjavil: »Nikoli ne smemo pozabiti, da je bilo zakonito vse, kar je storil Hitler v Nemčiji.« To je razlog, da še enkrat povemo: Nihče ni nezakonit. To geslo pomeni boj za vsakogar, ki hoče priti ali ostati ne glede na osebni razlog.

Politični jezik nadzora nad priseljevanjem

Omejevanje priseljevanja in izključevanje priseljencev in priseljenk ni »naravni« fenomen. Je crezultat politične dejavnosti. Tudi restriktivna zakonodaja o priseljevanju ni dana sama po sebi. Ta zakonodaja je rezultat določenega političnega prizadevanja. Celoten sistem nadzora, vključno z jezikom, je politično motiviran. To velja tudi glede uporabe jezika o tistih, ki so subjekti tega nadzora. Kako naj jim rečemo? Bob Dylan poje »ubogi revni priseljenec«. Vendar so termini, kot denimo begunec, migrant, priseljenec neustrezni, če želimo poudariti zatiralsko naravo notranjih in zunanjih meja. Ne samo zato, ker so bile v preteklosti žrtve tudi druge skupine (denimo temnopolti pomorščaki ali pa člani komunistične partije, po ruski revoluciji, v dvajsetih letih 20. stoletja), danes pa so nadzoru izpostavljeni tudi študentje. Neustrezna je tudi zato, ker so tisti, ki imajo urejene priseljeniške dokumente, razvrščeni v hierarhijo, ki je sestavljena glede na pogoje za začasno bivanje, dolžino začasnega bivanja, morebitno omejitev zaposlovanja med začasnim bivanjem, socialne pravice (ali odsotnost pravic). Nadzor nad priseljevanjem posredno napada tudi ljudi z dovoljenjem za stalno bivanje (ali s samim svetim gralom – državljanstvom) in sicer tako, da onemogoča priseljevanje njihovih družinskih članov in s tem združevanje družin. V tem pogledu je tudi posedovanje dokumentov brez pomena. Zato so nasprotniki zunanjih in notranjih meja prevzeli politični jezik ljudi brez papirjev oziroma sans papiers. Ta termin združuje vse, ki so izpostavljeni nadzoru nad priseljevanjem. Vsak drug jezik jih ločuje.

Upor namesto uboganja!

Velika večina zaposlenih v socialnem sektorju želi opravljati tako delo zato, da bi pomagala drugim. V nasprotju s tem pa je implementacija notranjih meja mogoča samo ob njihovem sodelovanju z ministrstvom za notranje zadeve. Ti delavci in delavke, med katerimi so tudi sindikalisti, na svojih delovnih mestih odločajo o storitvah socialnega skrbstva, ne na podlagi potreb posameznikov in družin, temveč na podlagi priseljeniškega statusa.

Prav njihove delovne zadolžitve so šibek člen v celotni verigi sistema nadzorovanja. Posameznik ali celo skupine delavcev bi imeli nevšečnosti, če bi poskušali pretrgati povezavo med socialnimi pravicami in priseljeniškim statusom brez podpore sindikata. Notranji nadzor lahko prekinejo tisti delavci v javnem sektorju, ki so organizirani v sindikate. Sindikati javnega sektorja – denimo zdravstva, lokalne uprave in socialne pomoči – bi lahko sprejeli politiko nesodelovanja in neizvajanja notranjega nadzora. Pri tem bi nujno morali podpreti tiste svoje člane, ki pri omogočanju socialnih pravic ne bi preverjali priseljeniškega statusa in ki notranjemu ministrstvu ne bi posredovali podatkov o ljudeh brez papirjev. Delavci in delavke v vseh pomembnih sektorjih – na primer v lokalni stanovanjski upravi – bi lahko v svojih sindikatih organizirali skupine, v katerih bi razpravljali in delovali v skladu s politiko nesodelovanja. Zaradi aktivnosti ljudi brez papirjev so sindikati že začeli spreminjati svojo politiko. Na konferenci zdravstvenih delavcev v okviru sindikata UNISON leta 2005 so sklenili »da sindikat podpira zdravstvene delavce, ki zavračajo nadzor nad iskalci zatočišča ali vladnim službam ne posredujejo podatkov«. Načelo odpora prevzemajo tudi nekatere druge poklicne skupine. Denimo, po 9. členu zakona, ki določa pogoje o podpori prosilcev za azil iz leta 2004, lahko tiste prosilce za azil z otroki, ki niso dobili statusa azilanta,

vendar se še naprej potegujejo za ta status in se nočejo vrniti v državo, iz katere so zbežali, nasilno deložirajo iz stanovanj, ki jih upravlja NASS (Nacionalna služba za podporo prosilcev za azil). V takih primerih socialna služba lahko staršem celo vzame otroke in jih preda v rejništvo. Britansko združenje socialnih delavk in delavcev je obsodilo možnost odvzema otrok, saj ta ukrep nikakor ni v interesu otrok. Izrazilo je pričakovanje, »da se bodo socialne delavke odločno uprle izvajanju tako brutalnih ukrepov«.


2. del: Predlog programa

Brez racij na delovnih mestih

Na delovnih mestih se redno izvajajo policijske racije ali racije služb za priseljevanje. Zaradi iskanja neprijavljenih delavcev so tovarne, restavracije s hitro prehrano, delavnice, domovi za ostarele in bolnišnice nenehno izpostavljeni tovrstnim pregonom. Po številnih racijah sta Sindikat delavcev v transportu in splošnem sektorju in Sindikat delavcev v občinskih upravah in splošnem sektorju že leta 1980 izdala skupno izjavo, da morajo imeti temnopolti delavci »pri sebi ves čas dokumente, s katerimi dokazujejo dovoljenje za bivanje in delo. Ta položaj bolj spominja na sistem apartheida v Južni Afriki kakor na Veliko Britanijo.« (Guardian, 7. julij) Če služba za priseljevanje nadleguje sodelavce na delovnem mestu, je to problem vseh sindikalistov. Osnovna zahteva sindikata mora biti, da delodajalci prepovedo vstop v delovne prostore službi za priseljevanje ali tistim, ki ukrepajo v njenem imenu, denimo policiji.

Odprava sankcij za delodajalce

Torijski zakon o azilu in priseljevanju iz leta 1996 je neposredno napadel organiziranje in združevanje delavcev. Zaradi zaposlovanja delavcev brez »ustreznega« priseljeniškega statusa – torej brez ustreznih dokumentov – je (z globo) kaznoval delodajalce. Leta 2005 so laburisti to zakonodajo še zaostrili s sprejetjem Zakona o priseljevanju, azilu in državljanstvu, ki tiste delodajalce, ki zaposlujejo delavce brez papirjev, kaznuje (z globo) na kraju samem kot alternativo kazenskim postopkom. Sankcije za delodajalce so povsem nazadnjaške, saj od delavcev zahtevajo, da morajo delodajalcem razkriti svoj priseljeniški status. S tem zakonom so delodajalci postali agenti priseljeniškega nadzora. Nadzor nad priseljevanjem je tako uveden na delovno mesto. Ta zakon je zabil klin med »zakonitimi« in »nezakonitimi« delavci in usmeril prst na vse delavce brez dokumentov. Vzpostavil je pariahovski razred (pariah class) delavcev brez priseljeniškega statusa, ki morajo skrivati svojo identiteto, s čimer je oslabil sindikalno organiziranje.

Sankcije proti delodajalcem so del velikega načrta za graditev trdnjave Evrope. Že leta 1976 je Evropska komisija oblikovala osnutek direktive z naslovom »Uskladitev zakonodaje za boj proti nezakonitemu priseljevanju in nezakonitemu zaposlovanju v državah članicah«. Ta direktiva je že vsebovala zahtevo po sankcijah proti delodajalcem. Ukrepi proti delodajalcem danes veljajo v vseh glavnih središčih industrijskih sil. Leta 1986 so jih uveljavili v ZDA z Zakonom o nadzoru in reformi priseljevanja. Sankcije so del internacionalizacije nadzora nad priseljevanjem. Nazor nad delavci razširjajo na delovno mesto, kjer so delavci brez papirjev izpostavljeni režimu Velikega brata. Ko so junija 1977 v britanskem parlamentu razpravljali o predlogu omenjene direktive, je parlamentarka Gwnyth Dunwoody opozorila, da Evropska komisija s tem predlaga, da naj bi bili »sveti za plače in tovarniški inšpektorji uporabljeni kot metoda za preverjanje … priseljencev«.

Kongres sindikatov (Trade Union Congress, TUC) je nasprotoval sankcijam proti delodajalcem, ko so jih prvič uvedli leta 1996, vendar to ni bilo vselej njihovo stališče. Leta 1978 je Odbor o rasnih odnosih in priseljevanju (Committee on Race Relations and Immigration) opozoril, da Kongres sindikatov (TUC) soglaša s tako zakonodajo. Ponavadi sindikalni voditelji zagovarjajo sankcije proti delodajalcem zaradi dveh dokaj protislovnih razlogov. Prvič, po njihovem mnenju delavci brez papirjev slabšajo že dogovorjene delovne razmere (glej zapisnik sindikalnega sveta hotelske in gostinske dejavnosti iz aprila 1978). Tak argument se je v zgodovini večkrat uporabil za upravičevanje nadzora vseh priseljenih delavcev, ne glede na to, ali imajo »odobren« status ali ne, kajti poceni uvožena delovna sila naj bi zniževala plače in spodkopavala pogajalske pozicije. In drugič, pogost argument nekaterih sindikalnih voditeljev je, da naj bi sankcije proti delodajalcem varovale delavce brez papirjev, saj naj bi preprečile njihovo izkoriščanje (glej izjavo o priseljevanju in rasizmu, ki so jo oblikovali na konferenci generalne skupščine leta 1990 kot odgovor na resolucijo, ki je načelno nasprotovala omejevanju priseljevanja). Vsekakor je to zelo nenavaden način varovanja izkoriščanih delavcev, če njihove delodajalce spremeni v ovaduhe služb za priseljevanje, ki lahko naposled prav te izkoriščane delavce izžene!

Solidarnost, ne sankcije! Boljše plačilo in razmere za vse!

Kot kaže v praksi, je glavni namen sankcij proti delodajalcem ujeti, kaznovati in pregnati delavce brez dokumentov. Sankcije v resnici ne ogrožajo delodajalcev. To dokazujejo podatki. Junija 2005 je ministrstvo za notranje zadeve izdelalo tako imenovano »Oceno vpliva zakonodaje« takrat še predloga zakona o priseljevanju, azilu in državljanstvu. Ocena kaže, da je, denimo, leta 2004 služba za priseljevanje opravila 1098 »uspešnih operacij« (to pomeni racij), v katerih so priprli 3332 delavcev, kazensko pa so ovadili samo osem delodajalcev! Eno leto prej so obtožili samo enega delodajalca, priprli pa so 1779 delavcev, ki so jih odpeljali z delovnega mesta in jih verjetno izgnali.

Pred kratkim je vsaj ena sekcija sindikalnega gibanja prepoznala nevarnost sankcij proti delodajalcem. Decembra 2005 so mediji veliko poročali o tem, da so v najmanj eni podružnici maloprodajnega giganta ASDA zahtevali od azijskih uslužbencev, da prinesejo svoje potne liste. Imena delavcev in delavk so javno prebrali kar po ozvočenju v trgovini in zahtevali njihove dokumente. Britanski splošni sindikat (Britan’s General Union, GMB) je trgovinsko verigo javno kritiziral. Ta javni protest lahko razumemo kot začetek kampanje za odpravo sankcij proti delodajalcem, ki zaposlujejo ljudi brez papirjev.

Organizacija in moč sindikatov ne temeljita na zapiranju in izgonu delavcev, temveč na solidarnosti. Moč sindikatov temelji na preprečevanju izkoriščanja delavcev brez papirjev in na njihovem sindikalnem organiziranju. Moč sindikatov je tudi v tem, da so skupaj s priseljenci aktivni v kampanjah proti deportacijam in pri zahtevah za regularizacijo njihovega statusa v državi. Delavsko gibanje mora nasprotovati delitvi delavk in delavcev na »zakonite« in »nezakonite«. Sindikati se morajo vključiti v kampanjo Nihče ni nezakonit!

Proti nizkim plačam se ne moremo boriti tako, da se delodajalci spreminjajo v vohune služb za priseljevanje, temveč s povezovanjem in združevanjem vseh delavcev, ki se skupaj in ne glede na priseljeniški status borijo za boljše razmere. Za enakost in višje plače, zdravstvene in varnostne pogoje, dopust, bolniški dopust, pravico do udeležbe pri dobičku se je treba boriti ne glede na priseljeniški status delavca. Primer tovrstnega zavzemanja je množična akcija decembra 2005 na Irskem, v kateri so delavci nasprotovali poskusu irske ladijske družbe, da uvozi delavce iz baltiških držav za plačilo, ki bi bilo manjše od dogovorjene minimalne plače. Sindikati so se temu uprli. Žal so akcijo prekinili pred dokončno zmago; zasedli pa so en trajekt, preprečili odplutje drugega, demonstriralo je sto tisoč ljudi. Sindikalni letaki v letonščini in litovščini so pozdravljali priseljene delavce in zahtevali enako plačilo in razmere za vse, ne glede na pravni status.

Leta 2002 je Kongres sindikatov (TUC) izdal pamflet Priseljeni delavci, vodnik Kongresa sindikatov (Migrant Workers, a TUC Guide). V njem je zelo jasno razložena zakonodaja. Poleg tega vodnik spodbuja organiziranje, da zavarujejo delavce in delavke brez dokumentov: zavzema se za boljše razmere na delovnem mestu in proti deportacijam. Vodnik navaja veliko primerov, kako v prizadevanjih za boljše delovne razmere podpreti priseljene delavce in delavke. Na primer: »Pred kratkim je uspela kampanja (Sindikata delavcev v transportu in splošnem sektorju) za zaščito kitajskih delavcev v restavraciji New Diamond v londonskem Sohu. Delavci so dolge ure delali brez odmora. V primeru nesreče pri delu niso dobili odškodnine. Prav tako niso prejemali plačilnega lista in niso imeli dopusta. Zdravstveni in varstveni standardi so bili zelo nizki. Ko so se vključili v sindikat, so štiri ljudi – člane sindikata – odpustili, zato so vsi delavci v restavraciji stavkali. Uspešno so se ubranili pred stavkokazi in vložili zahteve na delavsko sodišče. Delodajalci so morali plačati štirim delavcem visoko odškodnino.«

Sindikat delavcev v transportu in splošnem sektorju je deloval tudi med čistilkami. Mnoge izmed njih so priseljenke. Novembra 2005 je pred Deutsche bank organizirala akcije pod geslom Pravica za čistilke, v katerih so zahtevali večje plače za čistilke. Isti sindikat je podprl tudi Skupino čistilcev podzemne železnice. Vse te akcije so nastale po modelu odmevne kampanje Pravica za vratarje v ZDA, kjer se je mednarodni sindikat nameščencev v storitvenem sektorju boril za pravice vratarjev brez papirjev. Tudi če bi omejevanje priseljevanja odpravili, bi se bilo še naprej treba zavzemati za zakonsko varstvo, za pravice in delovne razmere priseljenih delavcev in njihovih bližnjih. To je podobno kot zavzemanje za izenačevanje pravic začasno zaposlenih ali zaposlenih s krajšim delovnim časom s pogoji zaposlovanja za nedoločen čas s polnim delovnikom in pripadajočimi pravicami. Veliko priseljenih delavcev pogosto dela prav v tovrstnih začasnih delovnih razmerjih.

Nadzor nad posredovalnicami dela in ne nad delavci brez dokumentov!

Februarja 2004 se je v zalivu Morecambe zgodila tragična nesreča, v kateri je utonilo devetnajst Kitajcev, ki jih je med nabiranjem školjk presenetila naraščajoča plima. Nabiralce in nabiralke školjk je zaposlila in izkoriščala posredovalnica dela. Posredovalnice dela so v resnici zaposlitveni zvodniki, ki jih bodisi same najamejo ali pa posredujejo delavce drugim pogodbenikom. Julija 2004 je bil sprejet zakon o posredovalnicah dela (o podeljevanju licenc). Naglica, s katero so sprejeli ta zakon, je povezana z mednarodno pozornostjo, ki jo je zbudila ta tragedija. Zakon predpisuje obvezni registracijski seznam posredovalnic dela v kmetijstvu, v nabiralništvu školjk in v predelovalnih in embalažnih sektorjih, povezanih z njima. V kmetijstvu je nadzor nad posredovalnicami dela dejansko že zagotavljal zakon iz leta 1867, ki pa so ga leta 1965 preklicali laburisti. Če nova zakonodaja dejansko varuje življenja in preprečuje prekomerno izkoriščanje, jo je seveda treba podpreti.

Toda že antični pesnik Virgil je zapisal: »Varuj se Grkov, ki prinašajo darove«. Zelo verjetno je, da umrli kitajski delavci niso imeli dokumentov, zato so bili dvakrat bolj ranljivi. Vsesplošna strankarska podpora v parlamentarni razpravi o zakonu o posredovalnicah dela februarja 2004 je zakon predstavljala – podobno kot v primeru zakona o sankcijah proti delodajalcem – kot tisto, ki

bo preprečila izkoriščanje vseh delavcev, tudi ekonomsko najranljivejših delavcev brez dokumentov. Varovala naj bi jih tako, da se jim prepreči bivanje v državi! To je narobe svet, podobno kot pri sankcijah proti delodajalcem (ko v resnici kaznujejo delavce in ne delodajalcev). Ranljivost in izpostavljenost čezmernemu izkoriščanju sta posledici tega, da ljudje nimajo papirjev. To bi lahko razrešili edino tako, da odpravimo prvotni vzrok takega stanja, to pa je nadzor nad priseljevanjem. S tem bi odpravili tudi celoten koncept delitve na priseljenca in državljana. Vendar pa se zdi, da se notranje ministrstvo ne nadeja samo tega, da registrirane posredovalnice dela ne bi več zaposlovale delavcev brez dokumentov, temveč naj bi delovale tudi kot pomočniki pri izsleditvi in ovadbi takih delavcev. To seveda pomeni, da vsi nabiralci školjk brez ustreznih dokumentov v prihodnje ne bodo smeli ostati, temveč jih bodo nasilno izgnali. Ti izgoni so že realnost in delavsko gibanje se pogosto obnaša, kot da jih ni. Aprila 2004 so v Cheethamu, Manchestru in drugje ujeli in zaprli več kot dvajset delavcev brez dokumentov iz vzhodne Evrope. Generalni sekretar Sindikata delavcev v transportu in splošnem sektorju je racijo pozdravil. Rekel je, da racije otežujejo posel izkoriščevalskim posredovalcem dela, čeprav niso poročali, da bi zaprli kakega posredovalca. Pač pa je BBC poročilo opremil z naslovom »Nezakoniti delavci pred izgonom«. Tako kakor Shakespeare v Kralju Learu sprašujemo: »Na čigavi strani je pravica? Kdo je tat?« Tatovi so izkoriščevalske posredovalnice dela in rasistično ministrstvo za notranje zadeve. Delavci bi morali imeti enake pravice ne glede na svojo nacionalnost. Trdno načelno stališče sindikatov mora biti zahteva za regularizacijo oziroma pravico, da vsi ljudje brez papirjev lahko ostanejo v državi. Ta zahteva mora biti del akcije za odpravljanje sankcij proti delodajalcem in za odpravljanje celotnega sistema, ki selekcionira in nadzoruje priseljevanje.

Proti suženjskemu delu! Za pravico do dela!

Skrajno izkoriščanje delavcev brez dokumentov in najbolj brezkompromisno spodkopavanje sindikalne enotnosti spreminja vse ljudi brez papirjev v sodobne sužnje. Kongres sindikatov v svojem pamfletu Izmučeni od dela in bedno plačani, tukaj, pri nas (Overworked, Underpaid and Over Here), ki ga je objavil leta 2003, opozori na »suženjstvo in prisilno delo« ljudi, ki delajo na črno. Ta položaj ljudi je danes uzakonjen v 10. členu leta 2004 sprejetega Zakona o azilu in priseljevanju.

Deseti člen je najbolj skrajen primer notranjega nadzora doslej. Prosilcem za azil prepoveduje zaposlovanje, razen v enem primeru. Beguncem, ki jim je ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo prošnje za azil, vendar se zaradi razlogov, na katere ne morejo vplivati, ne morejo vrniti domov, je dovoljeno še naprej stanovati v svojem domu z minimalno socialno podporo, kar pa je pogojeno z »javnimi deli«. Razlogi, zaradi katerih se begunci, ki so dobili negativno azilno odločbo, ne morejo vrniti v matično državo, so različni: nimajo nobenega državljanstva, so bolni ali (kar je paradoksno pri zavrnjeni prošnji za azil) so razmere v državi, kamor naj bi se vrnili, prenevarne. Deseti člen spreminja zavrnjene prosilce za azil v sužnje. Zanje velja delovna obveznost. Če jo zavrnejo, izgubijo pravico do nastanitve in druge podpore. Ko so o zakonu razpravljali v zgornjem domu britanskega parlamenta (15. junija 2004), je lord Rooker pozval prostovoljske skupine, naj pri NASS (Nacionalna služba za pomoč azilantom) povprašajo za to suženjsko delovno silo. Predlagal je tudi, da bi prisilno begunsko delovno silo izkoristili za vzdrževanje nastanitvenih prostorov, v katerih živijo. Tako bi lokalne oblasti in zasebna podjetja prihranili pri obnovi nepremičnin, ki so neprimerne za oddajo v najem, saj bi jih delavci brez dokumentov brezplačno obnovili. Upor proti uveljavitvi 10. člena je bil uspešen. Združenje mladih moških kristjanov (Young Men’s Christian Association, YMCA) iz Liverpoola se je zanimalo za take vrste delovno silo, vendar so morali zaradi ogorčenja in protestov delavcev brez dokumentov in njihovih zaveznikov povpraševanje preklicati.

Paradoksna in skrajno žaljiva stran politike zaposlovanja je, da prosilci za azil, ki čakajo na odločbo o begunskem statusu, ponavadi ne morejo uveljavljati temeljne sindikalne pravice – pravice do dela. Prosilcem za azil v Veliki Britaniji ni dovoljeno delati. Zato postajajo čedalje bolj revni in ekonomski položaj jih potiska v roke izkoriščevalskih delodajalcev. Sindikati se morajo upreti izvajanju 10. člena, katerega posledice so ustvarjanje suženjske delovne sile in sleparski delodajalci. Boriti se morajo za pravico do dela za vse, ne glede na priseljeniški status.

Spreminjanje ljudi brez papirjev v suženjsko delovno silo dobiva vedno nove oblike in razsežnosti. Izenačiti jih hočejo z zaporniškimi delavci. Novi osnutek zakona o azilu, priseljevanju in državljanstvu dovoljuje zgolj eni skupini »privilegiranih«, da delajo. To so zaprti v centrih za odstranjevanje, ki čakajo na izgon iz države. Lahko se zgodi, da postanejo prisilna delovna sila. V vmesnem času, ko čakajo na izgon, zanje dogovor o minimalni plači ne velja. Temu moramo odločno nasprotovati tudi zato, ker ogroža raven plač na državni ravni.

Proti trgovanju z ljudmi! Za svobodo!

Trgovanje z ljudmi zaradi dobička je ena izmed oblik zvodništva. Pri trgovini z ljudmi oziroma sprovajanju (trafficking) ne gre zgolj za dobavljanje ljudi v seksualno industrijo, temveč za poceni, ranljivo delovno silo tudi drugim bolj konvencionalnim sektorjem. Nekateri novejši zakoni o nadzoru nad priseljevanjem definirajo nova kazniva dejanja, povezana s trgovanjem z ljudmi. Člen 145. leta 2002 sprejete zakonodaje prepoveduje zvodništvo, medtem ko 4. člen leta 2004 sprejete zakonodaje presenetljivo široko definira trgovanje kot »izkoriščanje« nasploh in vključuje vse storitve, ki jih ljudje opravljajo pod »prisilo, grožnjo ali prevaro«. Kljub temu pa še vedno veljajo tudi splošne odločbe zakona o priseljevanju iz leta 1971, ki sankcionira »pomoč pri nezakonitem vstopu in zagotavljanju zatočišča«.

Ali morajo sindikalisti zaradi prostaške narave dobičkonosnega trgovanja z ljudmi podpreti vse zakone, ki preprečuje trgovanje z ljudmi? Odgovor je ne! Tako kakor pri posredovalnicah dela velja tudi za to področje – varuj se politikov, ki prinašajo darove. Še posebej previdni moramo biti pri tisti zakonodaji, ki demonizira trgovce z ljudmi in je del veliko obsežnejše zakonodaje, ki še bolj zaostruje nadzor nad prihodom ljudi brez papirjev v Veliko Britanijo. Ukrepe proti trgovanju z ljudmi izkoriščajo za preprečevanje priseljevanja ljudi, ki zaradi revščine in preganjanja zapuščajo svoje domove.

Pri trgovanju z ljudmi moramo razlikovati tri različne okoliščine. Prvič, trgovanje, pri katerem pride do sleparjenja, nasilja in v katerem ni konsenza. Tovrstno trgovanje je pravzaprav mednarodna ugrabitev. Septembra 2005 je veliko pozornost javnosti zbudilo odkritje devetnajstih žensk iz vzhodne Evrope, ki so jih prisilno zaprli v neki birminghamski bordel, potem ko so jih trgovci s prevaro pripeljali v Veliko Britanijo. V takih okoliščinah je bil za te ženske vsak spolni odnos posilstvo. Vsakdo bi moral podpreti kazenski pregon vpletenih zvodnikov. Toda hkrati bi morale imeti žrtve te prisilne trgovine absolutno pravico, da ostanejo v državi in jih ne bi smeli izgnati, kot se to dogaja danes. Kriminalizacija žrtev trgovanja je rasistična, hinavska in kruta. Spet se moramo vprašati – Na čigavi strani je pravica? Kdo je tat? Britanska vlada trenutno ni pripravljena sprejeti niti izredno okrnjene Evropske konvencije o ukrepih proti trgovanju z ljudmi, ki predlaga

pravico vsaj do začasnega prebivališča za žrtve trgovanja. Pri tem je treba poudariti, da odprava omejevanja priseljevanja ne bi nujno odpravila trgovine z ljudmi, lahko pa bi jo zmanjšala. Trgovina z ljudmi v obliki suženjstva je obstajala že dolgo pred sistematičnim nadzorom priseljevanja. V sedanjih okoliščinah je učinek ukrepov nadzora nad priseljevanjem tak, da lahko posredniki pri trgovanju z ljudmi brezmejno izkoriščajo in izsiljujejo z grožnjo, da jih bodo prijavili ministrstvu za notranje zadeve, čemur bi sledil pripor in deportacija žrtev trgovine z ljudmi. Ta problem bi lahko rešili edino z demontažo nadzora nad priseljevanjem.

V drugem primeru gre za tihotapljenje ljudi za dobiček, s čimer tihotapljeni soglašajo, če je to edini način, da zapustijo svojo državo in pridejo v Veliko Britanijo. To je ogabna trgovina. Toda zaradi nadzora nad priseljevanjem je tihotapljenje rešilna vrv za tiste, ki uveljavljajo svojo temeljno človekovo pravico do svobode gibanja. Takega tihotapljenja ljudi za dobiček bo konec šele takrat, ko ne bo več administrativnih ovir za prihod v državo oziroma priseljevanje. Dotlej pa bo zatiranje tihotapljenja zgolj oteževalo pobeg ljudi iz njihovih držav.

V tretjem primeru gre za reševanje pred revščino in pred preganjanjem. Sindikalisti bi morali nasprotovati kriminalizaciji tistih, ki zaradi političnega prepričanja ali družinske solidarnosti pomagajo ljudem brez dokumentov pri vstopu v državo. Pravzaprav bi morali sindikalisti aktivno pomagati, financirati in podpirati svobodo gibanja. V 21. stoletju moramo za ljudi, ki se selijo zaradi revščine, preganjanja ali osebnih razlogov, vzpostavljati »podzemne poti«, kakršne so imeli pobegli sužnji s plantaž na ameriškem jugu ali Judje v nacistični Evropi. S tem jih lahko rešimo in omogočimo svobodo ali pa vsaj varnost.

Proti deportacijam in zastraševanju sindikalnih aktivistov

Sistem za nadzor priseljevanja ima skorajda neskončne možnosti, da razdeli in spodkoplje enotnost delavstva.

Nadzor nad priseljevanjem lahko povzroči neenotnost z zastraševanjem sindikalnih aktivistov, ki nimajo ustreznega priseljeniškega statusa. Sindikati so morali večkrat zavarovati svoje člane pred tovrstnimi grožnjami. Dosledno in aktivno kampanjo proti deportacijam svojih članov vodita, denimo, Sindikat javnih uslužbencev UNISON in njen predhodnik Zveza državnih in lokalnih vladnih uslužbencev (NALGO) od začetka osemdesetih let, ko so uspešno preprečili deportacijo delavca iz Birminghama Mohammeda Idrisha. Sredi osemdesetih let je Sindikat delavcev v gradbeništvu (Union of Construction, Allied Trades and Technicians, UCATT) med kosilom organiziral pohod iz mestne hiše v Manchestru. S to akcijo je branil svojega člana Georgea Roucouja, ki ga je zaposlil mestni svet kot naročnik gradbeniških del, grozila pa mu je deportacija. Nacionalno združenje novinarjev se trenutno bori za ustavitev deportacijskega postopka proti novinarju Mansoorju Hassanu, ki je poročal in pojasnjeval tako imenovani »umor iz časti« v Pakistanu. V nekaterih vidikih se razmere spreminjajo. Aktivizem ljudi brez dokumentov, ki delujejo proti obstoječim delovnim razmeram in proti deportacijam tako na delovnem mestu kakor na ulici, je končno prisilil Kongres sindikatov (TUC), da prepoznava realne probleme. V njihovem pamfletu Priseljeniški delavec, vodnik Kongresa sindikatov je jasno zapisano »da je naloga sindikatov pomagati priseljenim delavcem, ki so posebej izpostavljeni zaradi negativnih odločb služb za priseljevanje «. Vodnik prav tako podpira kampanje proti deportacijam in navaja primere groženj z deportacijo ljudem, ki so bili v sindikatu, ter sindikalno podporo proti njihovi deportaciji. Denimo:

»R. C. je bila ena številnih priseljenih gospodinjskih pomočnic. Včlanila se je v Sindikat delavcev v transportu in splošnem sektorju, ki je tesno sodeloval s priseljeniško organizacijo Kalayaan. Leta 1998 so jo priprli. V sindikatu so ugotovili, da jo bodo deportirali. Takoj so napisali pritožbo vladi in jo opomnili, da je nedavno napovedala, da bo z zakonom uredila status priseljeniških delavcev, kakršna je ona. Intervencija sindikata je bila uspešna. R.C. je dobila dovoljenje za bivanje.«

Čeprav nobena od zgoraj opisanih groženj z deportacijami ni bila reakcija zgolj na delovanje priseljencev v sindikatu, vseeno ne želimo zmanjševati pomena ogroženosti sindikalnih aktivistov. Že zakon o omejevanju tujcev iz leta 1919 je omogočal kazensko ovadbo za vse nebritanske državljane, ki »sodelujejo ali poskušajo organizirati delavske nerede v kateri koli industrijski panogi, v kateri niso zaposleni vsaj dve leti«. Na podlagi take ovadbe je lahko sodišče odredilo deportacijo. Ta predpis je še en košček pozabljene in skrite zgodovine nadzora nad priseljevanjem. Usmerjen je bil tako proti sindikalistom kakor tudi proti komunistom, saj so ga sprejeli sredi protikomunistične mrzlice po ruski oktobrski revoluciji. Ponovimo naj, da so bili judovski delavci njegove glavne in predvidene žrtve. Poleg tega je ta zakon uspešno oslabil sindikalno organiziranje.

Sindikalne aktiviste so dejansko izganjali. V letnem poročilu sindikalnega sveta Stepney za leto 1919/1920 piše: »Svet je resno zaskrbljen zaradi vladne politike, ki drobi sindikate in delavske organizacije, saj na podlagi zakona o omejevanju priseljevanja brez pravega razloga zapira in deportira sindikalne uslužbence, ki so tujci. Organiziranje tujih delavcev je bila naporna naloga, vladna politika pa ogroža položaj vsakega sindikalista s tem, ko kazensko preganja vsakega tujca, ki sodeluje v delavskem gibanju.«

Po drugi strani je bila prav ta zakonodaja orodje za ustrahovanje nekaterih judovskih delavcev, da niso delovali v sindikatih. V parlamentarni razpravi 22. oktobra 1919 je nasprotnik tega zakona Colonel Wedgewood povedal: »Slišal sem, da je v East Endu veliko sindikalnih funkcionarjev judovskega rodu, ki so se povezovali z lokalnimi sindikalnimi in delavskimi sveti, že odstopilo s položajev sekretarjev. Izstopajo tudi iz sindikalnih in delavskih svetov, ker se bojijo, da jih bodo kot člane svetov morda obtožili, da propagirajo ali poskušajo sodelovati v delavskih nemirih.«

Sindikalni aktivisti in aktivistke danes

Zakon, ki kazensko preganja in z deportacijo kaznuje spodbujanje delavskih nemirov, še vedno velja, čeprav ga dejansko niso uporabili od leta 1920. Po zakonu o priseljevanju iz leta 1971 lahko notranji minister sprejme odredbo o deportaciji zaradi tako imenovane »koristi za javno dobro«. To odredbo lahko uporabijo tudi proti sindikalnim aktivistom in vsaj v enem primeru so jo zares uporabili. Leta 1974 so zaprli italijanskega delavca, zaposlenega v prehrambni industriji, Franca Caprina. Grozili so mu z deportacijo, češ da je njegova navzočnost v Veliki Britaniji ogrožala javno dobro. Caprina je bil aktiven pri sindikalnem organiziranju priseljeniških delavcev v trgovini z živili in še zlasti pri povezovanju tistih delavcev, ki so prišli z nerazvitih območij južne Evrope. Boj proti deportaciji je vodil podporni odbor Franca Caprina in sindikat, katerega član je bil Caprina – Sindikat delavcev v transportu in splošnem sektorju.

Sindikalno organiziranje delavcev brez dokumentov in ponovni razmislek o sindikalnem organiziranju zaposlenih v službah za priseljevanje!

V enotnosti je moč. Številni delavci in delavke brez dokumentov živijo izolirano in v ranljivem,

nezaščitenem položaju. Nezaščiteni so pred deportacijo in izkoriščanjem pohlepnih delodajalcev. Nezaščitenost in s tem ranljivost bi lahko odpravili z organiziranjem v sindikate. Sindikati bi morali z načrtno politiko pridobivati ljudi brez papirjev. Poleg tega morajo sindikati zavreči razločevanje med »zakonitim« in »nezakonitim« statusom, ker tako ločevanje deli sindikalno gibanje. Boriti se morajo za ureditev pravnega statusa (regularizacijo) vseh članov. To mora postati del širše politike zavzemanja za pravice vsakogar, ki mu preti deportacija, naj je član sindikata ali ne. Prav tako pa mora biti taka drža del načelnega nasprotovanja nadzoru nad priseljevanjem.

Povsem druga stvar pa je sedanje sindikalno organiziranje uslužbencev v službah za priseljevanje. Večina jih je včlanjenih v nesindikalno organizacijo Zveza služb za priseljevanje (Immigration Service Union), ki ni včlanjena v Kongres sindikatov (TUC). Zveza je pravzaprav interno združenje, ki deluje kot krilo ministrstva za notranje zadeve. V resnici moramo na to združenje gledati kot na nasprotnika ljudi brez papirjev.

Drugi uradniki na področju priseljevanja so organizirani kot del Sindikata javnih in trgovskih dejavnosti (Public and Commercial Service Union, PSCU). PSCU je ugleden, množičen sindikat in član Kongresa sindikatov. Ta situacija odpira temeljno načelno vprašanje – ali naj sindikat združuje in podpira ljudi, katerih naloga je nadlegovanje, zapiranje in izganjanje ljudi brez papirjev? V takih razmerah se namreč lahko zgodi (morda pa se je že zgodilo), da en član Sindikata javnih in trgovskih dejavnosti deportira drugega člana sindikata. Sindikat obravnava svoje člane, zaposlene v službah za nadzor priseljevanja, kot »navadne« nameščence, ki opravljajo navadno službo, s čimer normalizira aktivnosti najbrutalnejšega izključevanja. To stališče je bilo jasno izraženo v sindikalni publikaciji Journal novembra 2003. V njej generalni sekretar obsoja »predsodke « do prosilcev za azil, hkrati pa hvali člane sindikata, zaposlene v službah za nadzor priseljencev, da »profesionalno opravljajo posel«, ki ga ta sindikat »podpira in ga bo še naprej 100- odstotno podpiral«. Decembrska številka Journala iz leta 2005 je nasprotovala tistim klavzulam v takratnem predlogu zakona o priseljevanju, azilu in državljanstvu, ki omogočajo zasebnim podjetjem, da na morju in letališčih preiskujejo vozila in iščejo ljudi brez »ustreznih« dokumentov. Vendar ta kritika ni temeljila na nasprotovanju nadzoru nad priseljevanjem. Prav tako ni temeljila na solidarnosti z ljudmi brez papirjev. Razlog protesta proti uvajanju zasebnih služb je bilo varstvo delovnih mest članov sindikata z argumentom, da zaposleni v javnem sektorju »s hitrim in profesionalnim preiskovanjem vozil preprečujejo, da bi v državo ilegalno vstopili ljudje in blago«. Kritika samega nadzora in izključevanja priseljencev sploh ni cilj omenjenega sindikata. Njegova glavna skrb so delovne razmere njihovih članov. Tako je Sindikat javnih in trgovskih dejavnosti legitimiral tisto, kar je politično nelegitimno. V poročilu iz leta 2002 z naslovom Odstranjevanje azilantov (Asylum Removals), ki so ga spisali za odbor za notranje zadeve spodnjega doma britanskega parlamenta, je sindikat izrazil »nezadovoljstvo pri odstranjevanju tistih prosilcev za azil, katerih prošnja ni bila odobrena«, vendar njihova izjava ne izhaja iz begunske perspektive, temveč iz perspektive članov sindikata. Gre za vprašanje »izboljšanja delovnih razmer za člane sindikata«. Njihovo stališče v ničemer ne nasprotuje nadzoru nad priseljevanjem in njegovemu izvajanju (zapiranju, deportacijam itd.), temveč zgolj kritizira »poslovni načrt« ministrstva za notranje zadeve in njegove »nerealistično postavljene cilje«. Ta zadnji termin se nanaša na prisilno in zato potencialno nasilno odstranitev ljudi. Pri protestih prosilcev za azil in njihovih podpornikov, ki so novembra 2005 protestirali v pisarnah in pred Uradom za priseljevanje ministrstva za notranje zadeve v Glasgowu, se je omenjeni sindikat obnašal kot povsem nesindikalno združenje. Protest je obsodil z argumentom, da je sovražen do »zdravja in varnosti« njihovih članov. Hkrati s tem pa

jih nista zanimala zdravje in varnost ljudi brez dokumentov, ki so izključeni iz države blaginje, priprti in pod grožnjo izgona živijo v revščini. Prav tako v sindikatu niso pretehtali možnosti, da bi se pridružili solidarnostno protestnim akcijam skupaj s prosilci za azil.

Kakšno stališče naj zavzamemo v takem položaju? Kaj bi morali storiti? V številnih pogledih je ta problem podoben problemu sindikalnega organiziranja delavcev v tistih panogah, ki jim delavsko gibanje nasprotuje, denimo, v vojaški industriji. Če bi nadzor nad priseljevanjem odpravili, ne bi potrebovali uradnikov v uradih za tujce. V tem primeru gre za jasen konflikt med varstvom delovnega mesta in bojem proti rasizmu. Sindikati, ki nasprotujejo rasizmu, ne morejo kratko malo prezreti tega protislovja. Ena izmed možnosti bi bila, da bi delavsko gibanje nasprotovalo sindikalnemu organiziranju uslužbencev v uradih za priseljevanje in ne bi priznalo njihovega sindikalnega združevanja. To je eno izmed načelnih stališč. Toda težava utegne biti v tem, da bi zaradi razširjenega notranjega nadzora nad begunci in priseljenci ter pogojenosti socialnih pravic z državljanstvom lahko ugotovili, da »smo pravzaprav vsi uslužbenci sistema, ki nadzoruje in izključuje priseljence«. Tudi člani drugih sindikatov, na primer Sindikata javnih uslužbencev, UNISON, pogosto sodelujejo v aktivnostih, ki izključujejo priseljence. Zahteva, naj se tisti, ki posredno ali neposredno izvajajo nadzor, sindikalno ne bi organizirali, bi lahko imela daljnosežne posledice za samo sindikalno delovanje. V takem primeru bi se sindikalno članstvo zdesetkalo.

Zato predlagamo drugačen, boljši način. Vsi člani vseh sindikatov (taka je ekspanzivna narava nazora nad priseljevanjem) naj od sindikata pričakujejo oziroma zahtevajo, da jih podpre in varuje v primeru nesodelovanja v katerih koli fazah in metodah nadzora priseljencev. Vsem članom in članicam sindikata, ki bi se uprli zatiralskim politikam, bi moral sindikat ponuditi popolno sindikalno, pravno in politično obrambo. S stališča današnje politične stvarnosti se to morda zdi nerealno. Današnje politično stališče sindikatov je, da je »pravičen« nadzor mogoč, dejansko pa je prav to nerealen cilj.

Za popolne državljanske pravice! Za volilno pravico!

Rasizem v obliki notranjega nadzora priseljencev presega področje zaposlovanja kot tudi povezavo med socialnimi pravicami in statusom priseljenca. Razširil se je na najbolj temeljno demokratično pravico – na volilno pravico. V Veliki Britaniji smejo samo britanski (in irski) državljani voliti na parlamentarnih, lokalnih in evropskih volitvah. Državljani Commonwealtha imajo volilno pravico, toda volijo lahko na lokalnih volitvah in še to samo, če imajo v Britaniji dovoljenje za stalno prebivanje. Državljani Evropske unije smejo voliti samo na lokalnih in evropskih volitvah. Vsi drugi volilne pravice nimajo. Torej, četudi bi glasovanje na volitvah lahko spremenilo razmere, so ljudje brez dokumentov nedemokratično izključeni iz tega sistema. Izključeni so skupaj z obsojenci za hude zločine in z ljudmi, ki so jih ocenili za duševno neustrezne – trojica, ki v očeh britanske države ni prav nič sveta.


3. del: Predlog sindikalne resolucije in akcijskega programa proti nadzoru nad priseljevanjem

Prvi del – Sindikalna organizacija (ime):

1. NASPROTUJE zakonodaji, ki predpisuje nadzor nad priseljevanjem in izganja posameznike, ločuje družine in preprečuje vstop v državo prosilkam in prosilcem za azil.

2. VERJAME, da je sedanja zakonodaja rasistična.

3. MENI, da je celoten sistem za nadzor priseljevanja sam po sebi in neizogibno rasističen. Zakonodajo o priseljevanju so v državi prvič sprejeli leta 1905. Z njo so hoteli preprečiti priseljevanje judovskih beguncev iz Vzhodne Evrope. Na podlagi te zakonodaje so pozneje izključevali žrtve nacizma. V drugi polovici 20. stoletja so bili tarča nadzora nad priseljevanjem temnopolti. Zdaj so njegova tarča ljudje brez papirjev, predvsem migranti (ki prihajajo zaradi dela), priseljenci (ki se hočejo naseliti) in begunci.

4. MENI, da je priseljeniška zakonodaja edinstvena. Je rezultat fašistične agitacije. Zakon iz leta 1905 je nastal kot posledica delovanja protofašistične Lige britanskih bratov. Povojna zakonodaja je nastala po letu 1958, ko je prišlo do nottinghillskih »rasnih neredov«, ki so jih izzvali fašisti Oswalda Moseleyja. »Nerasistični« ali »pravični« sistem za nadzor priseljevanja ni mogoč.

5. VERJAME, da nadzor nad priseljevanjem notranje deli sindikate in delavske organizacije, ker ločuje med »zakonitimi« in »nezakonitimi« delavci.

6. POZDRAVLJA samoorganizacijo vseh, ki so zaradi nadzora nad priseljevanjem ogroženi.

7. RAZUME sankcije proti delodajalcem kot najbolj razdiralno obliko nadzora nad priseljevanjem. Sankcije spreminjajo delodajalce v agente urada za tujce na delovnem mestu, ker kriminalizirajo zaposlovanje delavcev brez dokumentov.

8. JE ZASKRBLJENA, ker se sindikalisti izrabljajo za izvajanje izključevanja priseljencev oziroma notranjega nadzora – med drugim v bolnišnicah, uradih za socialno pomoč in na stanovanjskih oddelkih lokalnih oblasti, saj so socialne pravice pogojene z »ustreznim« statusom.

9. JE ZGROŽENA zaradi zvodništva in trgovanja z ljudmi. PODPIRAMO pravico ljudi, da svobodno vstopajo v Veliko Britanijo, in podpiramo pravico žrtev trgovanja, da ostanejo v državi.

10. NASPROTUJEMO pogojevanju pravic (vključno z volilno pravico) s statusom priseljenca. Nasprotujemo segregiranemu sistemu socialnih pomoči v obliki Nacionalne službe za podporo prosilcev za azil, ki s pomočjo lokalnih oblasti krči in ločuje službe za iskalce zatočišča od navadnih javnih služb države blaginje.

Drugi del – Sindikalna organizacija (ime)

SE BO bojevala proti celotnemu sistemu za nadzor in omejevanje priseljevanja in notranjemu nadzoru priseljencev, zato:

a) podpira vse člane ali nečlane, ki so zaradi nadzora nad priseljevanjem ogroženi oziroma so ostali brez socialnih pravic.

b) brani vse člane, ki so se odločili, da ne bodo izvajali notranjega nazora nad priseljenci in priseljenkami.

c) spodbuja samoorganiziranje tistih, ki jih ogroža sistem za nadzor priseljevanja.

d) podpira vse kampanje proti deportacijam in priprtju.

e) podpira vse kampanje za vrnitev pravic vsem, ne glede na status.

f) nasprotuje sankcijam proti delodajalcem.

g) nasprotuje vsakemu poskusu Službe za priseljevanje, da vstopi na delovno mesto z namenom,

da bi aretirala, priprla ali deportirala delavce.

h) aktivno pridobiva člane in članice sindikata, najsi bodo priseljenci, migranti ali begunci, ne glede na njihov status.

i) se bori za pravico do dela in za enake razmere in plačilo za vse delavke in delavce, ne glede na njihov status, ki ne sme biti nižje od minimalne plače. Zaveže se boju za odpravo prisilnega dela.

j) se zavzema za prepoved trgovanja z ljudmi in se bori za pravico žrtev trgovanja, da ostanejo v državi.

k) bo proučila, kako naj sindikati najučinkovitejše pomagajo pri vstopu v državo tistim, ki so odšli iz svojih držav zaradi preganjanja, revščine, ker so ločeni od svoje družine ali zaradi katerega koli drugega razloga. POZIVA Kongres sindikatov in podpisani sindikat, da na regionalni oziroma nacionalni ravni sprejmeta zgoraj navedeno.


Nihče ni nezakonit je organizacija ljudi, ki se že vrsto let borijo proti nadzoru priseljevanja.

Po definiciji je nadzor priseljevanja globalen, zato delujemo internacionalno, skupaj z drugimi organizacijami ljudi brez papirjev. Pomembno je poudariti razloge, zaradi katerih moramo nadzoru nad priseljevanjem nasprotovati v njegovi totalnosti. S tem namenom smo objavili Manifest Nihče ni nelegalen, ki promovira svobodo gibanja (slovenski prevod v ČKZ, let. XXXII, 2004, št. 217/218, op. prev.). Ta in druga literatura kot tudi naše aktivnosti so objavljene na naši spletni strani.


Prevedla Nina Kozinc


No One Is Illegal,

Bolton Socialist Club,

16 Wood Street,




Web site:

[1] National and Local Government Officers Association je britanski sindikat, ustanovljen leta 1905 (op.prev.).

[2] UNISON je največji britanski sindikat javnih uslužbencev (op. prev.).

Teach in 8.2.2012

Posted: 13/03/2012 by anusdomini in Refleksije
Oznake: , , ,

Spodaj objavljamo refleksiji Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti (SŽPD) in gibanja Nevidni delavci sveta (IWW) ob februarskem Teach in-u v samskem domu Pobrežje v Mariboru.

SŽPD refleksija iz Teach in-a 8.2.2012

Predstavnika Sindikata žerjavistov p.d. – Luka Koper (SŽPD) sva bila Boris Bradač in Mladen Jovičič, oba člana Izvršnega odbora SŽPD.

Po uvodnih predstavitvi udeležencev smo si prisotni ogledali film “Tražili smo radnike – dobili smo ljude”, zelo pretresljiv dokumentarec o kruti realnosti migrantskih delavcev v Sloveniji.

Po filmu je bilo jasno opaziti, da so se delavci močno identificirali z glavnimi junaki zgodbe.

Delavci iz doma so začeli izpostavljati svoje osebne zgodbe, tako podobne mnogim zgodbam, ki smo jih slišali v zadnjem obdobju. Vedno se začne z zamudo plače, delno akontacijo plače in večmesečnem izrabljanju pozitivnega človeškega upanja s strani gradbenih baronov in barončkov. Delavec je premočno odvisen od enega delodajalca (vizum, stanovanje, hrana, plačilo), zato se drži upa kot zadnje slamice, upa da plačilo bo in, da delo bo. Konča se pa brez dela in denarja.

Nam, ki se s problematiko ukvarjamo dovolj časa, je jasno, da je ropanje tujih delavcev (migrantov, a niti ne nujno samo tujih delavcev), del master plana omogočenega skozi zakone. Delodajalec, oz. podjetnik ni dolžan plačati dela in kreditov, če je le povezan z oblastjo. Kaj je bolj učinkovitega od istočasnega ropanja državnega denarja in novodobnih sužnjev; zadnji krog prerazporeditve nekdaj družbenega kapitala?

Smatram, da srečanja v domu nosijo pozitivno sporočilo obubožanim delavcem imam pa tudi nekaj predlogov.

Delavcem je treba nuditi čim bolj konkretno in otipljivo pomoč. Pri tem denarno pomoč dajem na zadnje mesto (samo v primerih težke stiske).

Delavcem je treba nuditi informacijo o možnosti pridobivanja brezplačne pravne pomoči, ter jim pomagati na poti pravnega boja.

Dobro bi bilo naučiti jih kako se preveri ali jim delodajalec plača prispevke, in vodi vso ostalo zakonom zahtevano dokumentacijo; pravilno narejena pogodba o zaposlitvi ipd. Enako jih je treba naučiti preveriti finančno stanje podjetja v katerem delajo. Moje mnenje je, da ko plača enkrat zamudi je v kratkem ne bo več sploh, zato ni smisla, da bi delavec zgubljal čas in denar. Moral bi takoj zapustiti podjetje in poiskati redno plačano delo. V tem težkem procesu bi se mu lahko pomagalo v zbiranju informacij o delodajalcu, pravnih postopkih ipd.

Samski domovi so bolj podobni strogim taboriščem, kot humanim stanovanjskim prostorom. Na vsakem koraku so izobešena opozorila o nemogočih prepovedih vsega možnega. Za vsak prekršek je zagrožena kazen in odpoved bivanja v domu. Zato predlagam, da se z lastnikom, oz, upravljavcem doma naveže stik in začne delati na vzpostavitvi ustreznih dogovorov. Tako podjetjem kot tudi vsem instancam oblasti (oz. državnega servisa) je potrebno dokazovati odgovornost za situacijo kot tudi družbeno odgovornost in predlagati, oz. zahtevati, da za začetek recimo subvencionirajo samske domove za delavce v stiski.

Kot nakazujem, je moje mnenje, da je potrebno iskati oblike pomoči, katere bodo tako dvigale raven zavesti delavca, kot tudi tiste, ki bodo imele čimprejšnji konkreten učinek. Možno je oblikovati tudi predloge za spremembo kakšnega zakona, ki ureja položaj delavcev ali obveznosti delodajalca.

Mladen Jovičič


IWW refleksija iz Teach in-a 8.2.2012

Delavcem, ki živijo v delavskem domu v Mariboru, smo pokazali dokumentarni film ”Tražili smo radnike, došli su nam ljudi”. Film je nastal kot produkt sodelovanja Centra za mirovne študije iz Zagreba, študentov mirovnih študij iz Zagreba in Mirovnega inštituta iz Ljubljane ter produkcijske hiše Hulahop. Snemal se je, ko je bila v Ljubljani demonstracija Nevidnih delavcev sveta (IWW – Invisible Workers of the World). Ta se je pripravljala in je potekala spomladi leta 2011.

Nevidni delavci sveta so neformalna, a avtonomna iniciativa samo-organiziranih delavcev iz tretjih držav, ki kot ti. ekonomski migranti (migrantski delavci) delajo in živijo v Sloveniji. Iniciativa je nastala že konec leta 2007. Tedaj je večina migrantskih delavcev prihajala iz Bosne in Hercegovine ter opravljala deficitarne poklice v gradbeništvu. Ti delavci so bili sistemsko izkoriščani in družbeno izključeni. Temu njihovemu položaju je botrovala posebna ureditev migracij, ki je zahtevala, da je tak delavec dve leti neprekinjeno delal za istega delodajalca, preden je lahko pridobil osebno delovno dovoljenje. Migrantski delavec se torej dve leti ni mogel zaposliti pri drugem delodajalcu, pa četudi ga je delodajalec, ki ga je pripeljal v Slovenijo, šikaniral, slabo plačeval, diskriminiral, ga silil, da dela v nevarnih pogojih ali preko dovoljenega števila nadur, mu ni plačeval socialnih prispevkov in podobno, če je hotel imeti osebno delovno dovoljenje, ki mu je dalo ugodnejši položaj in več možnosti na trgu dela. Taka statusna odvisnost migrantskih delavcev od delodajalcev je bila ugodno gojišče raznolikih odrekanj delavskih pravic in izkoriščanja. Dokumentarni film to situacijo dobro predstavi. Poleg tega se film dotakne tudi samo-organiziranja migrantskih delavcev. Z javno demonstracijo so povedali, da so ob propadu pretežnega dela gradbene industrije, do katerega je prišlo zaradi pričujoče gospodarske krize, ostali skoraj brez vsega: brez zasluženih plačil in brez pravice do prebivanja v Sloveniji oziroma v Evropske unije.

Delavcem, ki živijo v mariborskem delavskem domu, te situacije niti ni treba posebej predstavlja, saj so jo živeli in jo še živijo. Iz tega razloga se je po projekciji filma usul plaz osebnih pričevanj delavcev o raznovrstnih krivicah, ki so se jim zgodile. Eden od delavcev je denimo povedal, da več mesecev ni dobil plače. Delodajalec mu je iz meseca v mesec obljubljal nakazilo in ga prepričeval, da je v finančni stiski ter da naj zato še malo počaka na plačo in dela naprej. Delavec zasluženega denarja ni nikdar dobil. V takih situacijah se je težko odločiti: zaupati obljubam delodajalca in čakati ali vztrajati pri svojih pravicah? Ob tej zgodbi je eden od gostov, izkušeni sindikalist, povedal sledeče mnenje: treba se je upreti, že ko ne dobiš ene plače ali ko dobiš manj od dogovorjenega; ne verjemi golim obljubam in nedokazanim opravičilom; več plač, kot ti delodajalec dolguje, manjša je verjetnost, da boš kdaj videl ta denar…

Kakšen je danes položaj migrantskih delavcev iz ti. tretjih držav (tj. držav, ki niso članice Evropske unije ali Evropskega gospodarskega prostora)? Potem ko je gospodarska kriza pokazala zobe in je propadel velik del gradbene industrije? Ureditev položaja migrantskih delavcev se je pod pritiski javnosti in samo-organiziranih migrantov malenkostno spremenila. Vendar so te spremembe le kozmetične in bistveno ne izboljšujejo položaja migrantov. Poleg tega je opaziti, da vse več migrantov dela preko ti. zasebnih posredovalnic dela. Kakšen je strukturni položaj delavcev, ki so zaposleni na tak prekeren način pa zaenkrat ostaja še razmeroma neznano.

IWW (nevidni delavci sveta)

This slideshow requires JavaScript.


Javni posvet z naslovom »Kje je meja?«, ki je potekal v sredo, 29. februarja, ob 17.uri v Gledališki dvorani Vetrinjskega dvora, je razgrnil protislovja evropskih politik preseljevanja, sodobnih mehanizmov socialnega izključevanja ter (ne)uspešnost implementacije konkretnega primera preselitve osmih beguncev iz Somalije in Sudana v Integracijsko hišo v Mariboru v okviru »pilotnega projekta« EUREMA


Na posvetu je sodelovalo devet raziskovalcev in strokovnjakov: Tomaž Gregorc (Urbane brazde), Sonja Gole Ašanin (Ministrstvo za notranje zadeve), Danica Jevšovar (UE Maribor), Urška Breznik (Pekarna Magdalenske mreže, MISC Infopeka), Lana Zdravković (Mirovni inštitut), Miha Nabergoj (PIC), Renata Petek (ZRSZ Maribor), Franci Zlatar (Slovenska filantropija) in Danijela Tamše (aktivistka).


Na posvetu, ki ga je povezovala vodja programskega sklopa Urbane brazde Marta Gregorčič, so zgoraj navedeni gostje predstavili svoj pogled na dve izhodiščni tezi Tomaža Gregorca, raziskovalca Aktiva Rizom, ki deluje v sklopu Urbanih brazd:

Sodobne politike migracij postajajo sodobni instrumenti družbenega vključevanja/izključevanja: po eni strani sodobne politike migracij za potencialne – ekonomsko premožnejše – migrante razvijajo strategije »vabljenja« s ciljem vključevanja na evropski trg dela, po drugi strani pa prihaja do porasta nadzora nad t.i. zunanjimi mejami Evrope, s čimer se pod krinko »varnosti« in »upravljanja« migracij zaostrujejo azilne in vizumske politike, naš skupni evropski prostor pa se spreminja v trdnjavo.

Izvajanje pilotnega projekta preselitve osmih prebežnikov (državljanov Somalije in Sudana) z Malte v Maribor – EUREMA[1] – je skozi sistematično terensko delo spremljal in raziskoval Aktiv Rizom (raziskovalci Urbanih brazd) ter na ravni vsakodnevne integracije preseljenih prebežnikov v Maribor ugotovil sistemske pomanjkljivosti, ki vključujejo (1) zavajajoče obljube nosilcev projekta o možnostih boljšega življenja ter osebne prosperitete, (2) nezadostno informiranost in pripravljenost javnih institucij kot nosilk integracije na reševanje konkretnih življenjskih situacij prebežnikov, (3) porajanje sistemskih latentno-diskriminatornih praks javnih institucij v odnosu do prebežnikov, posebno v uradnih postopkih in v absurdnih birokratskih zahtevah.


Prisotni raziskovalci in strokovnjaki so osvetlili svoj pogled na predstavljeno tematiko.

Sonja Gole Ašanin z ministrstva za notranje zadeve je poudarila, da je na operativni ravni sicer relokacija beguncev z Malte v Slovenijo potekala gladko, vendar pa v postopku odločanja beguncev o selitvi Mednarodna organizacija za migracije tem ni podala pravilnih informacij o življenju v Sloveniji in je zato prišlo do razkoraka med pričakovanji beguncev in zdajšnjo realnostjo življenja v Mariboru. Gole Ašaninova k temu dodaja, da bi zato v prihodnje pri tovrstnih programih selitve beguncev morala biti prisotna oseba z ministrstva, ki bi beguncem podala natančnejše informacije o življenju v Sloveniji. Poudarila je tudi pomen vloge nevladnih organizacij pri izvajanju integracije prebežnikov.

Urška Breznik iz Pekarne magdalenske mreže, MISC Infopeka, je kot predstavnica nevladnega sektorja poudarila pomen nevladnega sektorja na področju integracije migrantov ter izpostavila kritiko sterilne in toge državne podpore tovrstnim programom. Nevladni sektor načeloma vstopa v situacijo takrat, ko država in njeni organi zatajijo. Sporadična pomoč nevladnega sektorja pri nastalih problemih migrantov pa po mnenju Breznikove le vzdržuje status quo, zato bi bilo potrebno nevladnemu sektorju omogočiti izvajanje bolj kontinuiranih oblik polnomočenja migrantov in beguncev – torej programov, ki bi lahko strukturno spreminjali situacijo in ne le gasili posamezne požare, ki se prepogosto pojavljajo.

Lana Zdravković, raziskovalka iz Mirovnega inštituta je poudarila, da je politika Evropske unije restriktivna ter da uspeh te restriktivnosti terja žrtve v obliki družbenega izključevanja ter s tem ustvarja hermetično zaprto skupnost, ki ljudi v iskanju boljšega življenja spreminja v t.i. ilegalce. Takšno razumevanje politično-družbene skupnosti pa ustvarja več razredov pripadnosti in državljanstva, zato bi bilo potrebno rahljati koncepte nacije naroda in državljanstva, da bi v tej relativizaciji prišli do novih rešitev. Zdravkovićeva je ob tem v skladu z naslovom posveta »Kje je meja?« poudarila, da ljudje pod restriktivnimi politikami gibanja ves čas živijo na meji, še posebno državljani t.i. tretjih držav, ki se lahko gibljejo le kot delovna sila oziroma blago, ne pa tudi kot posamezniki.

Miha Nabergoj, pravni svetovalec iz PIC, je v kontekstu pilotnega projekta EUREMA in preseljenih somalskih beguncev dejal, da se Somalija sooča z brezvladjem, v katerem državne institucije ne delujejo. Zato je nesmiselno, da v Evropi begunci vedno znova trčijo ob zahtevo za predložitev dokumentov ob vsakršnem urejanju njihove življenjske situacije.

Nabergoj je ob tem poudaril še eno stališče, ki razkriva problematičen razkorak med prosilci za azil in begunci, ko gre za dostopnost pravne pomoči enim in drugim. Prosilci za azil imajo namreč veliko bolj zagotovljeno pravno pomoč kot osebe, ki dobijo status begunca. Glede na to, da se osebe, ki izvajajo to pravno pomoč imenujejo »svetovalci za begunce«, je absurdno dejstvo, da prosilec za azil izgubi svojega »svetovalca za begunce« v trenutku, ko postane begunec. Ob tem pa se v praksi poraja velika potreba po brezplačni pravni pomoči prav za begunce, ki začenjajo novo življenje z vsemi birokratskimi preprekami, ki sodijo zraven.

Renata Petek, vodja urada za delo (ZRSZ Maribor), je poudarila, da so begunci v sklopu pilotnega projekta EUREMA sicer imeli na voljo intenzivni trimesečni integracijski paket, vendar pa so bili po teh začetnih treh mesecih preseljeni begunci dejansko izgubljeni. Petkova je poudarila potrebo po bolj premišljenih in postopnih preselitvah ter težo mehanizmov, ki zavirajo integracijo beguncev v novo okolje. Prav tako je opozorila, da trimesečno intenzivno izvajanje integracijskega paketa ni dovolj, da je nemogoče pričakovati, da bi se begunci po treh mesecih lahko integrirali v novo okolje brez dodatne podpore, socialnih mrež in drugih oblik sodelovanja.

Franci Zlatar iz Slovenske filantropija je dejal, da je ministrstvo za notranje zadeve sicer izvedlo določene korake, vendar pa se sam projekt ni izkazal za dovolj dobrega, da bi lahko deloval učinkovito. Kar se tiče Slovenije in možnosti za integracijo, pa Zlatar meni, da je to izjemno nepripravljeno polje za begunce tako na sistemski ravni kot med širšo javnostjo, saj v slovenskem prostoru še vedno obstajajo močni predsodki do integracije priseljencev.

Danica Jevšovar, predstavnica oddelka za javni red in tujce UE Maribor, je k vsemu povedanemu dodala, da na referatu za tujce nimajo težav s tujci.

Danijela Tamše je v aktivističnem tonu poudarila, da meja »našega sveta« ni več zgolj na robu, na Schengenu, ampak je začrtana v srcu vsakega mesta in vsake družbe.


Ker sta dve ključni osebi pri izvajanju, koordiniranju in odgovornosti pilotnega projekta Eurema v RS, direktorica direktorata za migracije in integracijo Nina Gregori in Igor Bratuša, referent v Integracijski hiši v Mariboru, udeležbo na posvetu v zadnjem trenutku odpovedala, smo lahko še naprej upravičeno zaskrbljeni nad interesom ministrstva za notranje zadeve za aktivno reševanje sistemskih problemov, ki so se pokazali pri izvajanju Eureme.


Široko razpravo, ki jo je ponudilo omizje in kasneje še občinstvo, je Tomaž Gregorc strnil s štirimi konkretnimi predlogi ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče razrešiti določene sistemske zagate beguncev v Sloveniji:

  1. Nemudoma priskrbeti ustrezne tolmače (somalijskega, sudanskega ali arabskega jezika) za pomoč pri komuniciranju z relevantnimi javnimi institucijami in razumevanju uradnih dokumentov.
  2. Nemudoma zagotoviti pogoje, da se v specifičnih primerih zagotovi izjeme v upravnih postopkih za:
  • brezplačen vpis na univerzo,
  • zamenjavo vozniškega dovoljenja,
  • postopek razveze zakonske zveze.
  1. Z Zavodom RS za zaposlovanje poiskati primerne zaposlitve, ki jih begunci lahko opravljajo brez »popolnega« znanja slovenskega jezika ali brez znanja slovenskega jezika. Oziroma poskrbeti, da se begunci lahko vključijo v programe usposabljanja.
  2. Poskrbeti, da bodo osebe s statusom begunca imele možnost zaprositi za neprofitna stanovanja.


This slideshow requires JavaScript.



[1] (Intra-EU Relocation of Refugees from Malta ali Znotraj-evropske preselitve beguncev z Malte); pilotni projekt »delitve bremen« je potekal v Sloveniji pod okriljem ministrstva za pravosodje in notranje zadeve z Malte v sodelovanju z ministrstvom za notranje zadeve Republike Slovenije ob pomoči Mednarodne organizacije za migracije (IOM) in visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR).

Vabimo vas na javni posvet o sodobnih politikah meja in njihovemu vplivu na življenje migrantov z naslovom

»Kje je meja?«,

ki bo potekal 29. februarja 2012 ob 17.uri v Gledališki dvorani Vetrinjskega dvora,

Vetrinjska ul. 30 v Mariboru.

Na posvetu bomo z različnimi strokovnjaki osvetlili naravo sodobnih migracij, ki se preko evropskih politik dotikajo tako oseb z mednarodno zaščito in ostalih migrantov, kot državljanov, nevladnih organizacij in drugih vladnih institucij. Spregovorili bomo o družbenih, simbolnih in političnih mejah ter o seznanjenosti javnosti z aktualnimi migracijskimi politikami in njihovimi posledicami. Posvet bo zaokrožil premislek o izvedbi pilotnega projekta EUREMA (Intra-EU Relocation of Refugees from Malta), v okviru katerega je Ministrstvo za pravosodje in notranje zadeve iz Malte v sodelovanju z Ministrstvom za notranje zadeve RS preselilo osem oseb z mednarodno zaščito v Integracijsko hišo v Mariboru.

Na posvetu bodo spregovorili:

Sonja Gole Ašanin, koordinatorka na sektorju za integracijo (MNZ)

Danica Jevšovar, višja svetovalka I. na Oddelku za javni red in tujce (UE Maribor)

Urška Breznik, strokovna sodelavka pri MISC Infopeka (Pekarna Magdalenske Mreže)

Lana Zdravković, raziskovalka (Mirovni inštitut)

Miha Nabergoj, pravniški svetovalec  (PIC)

Renata Petek, vodja urada za delo (ZRSZ Maribor)

Franci Zlatar, vodja programa migracije (Slovenska filantropija)

Danijela Tamše, aktivistka

Tomaž Gregorc, raziskovalec (Urbane brazde)

Posvet bo povezovala Marta Gregorčič (Urbane brazde).

Posvet bo trajal približno eno uro. Po posvetu bo odprta razprava.

Posvet se izvaja v okviru projekta Digitalno nomadstvo (producent KUD Anarhiv), ki je del programa Urbane brazde, Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture.

Kratek opis pilotnega projekta Eurema


kje je meja »porazdeljevanja bremen«

Vse od uveljavitve schengenskega režima so migracije ljudi iz Afrike, Azije in Balkana v države članice EU opredeljene kot »problem«. Sheme, ki jih evropska agencija za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Frontex ustvarja za prikaz migracijskih tokov v območje EU, spominjajo na vojne načrte okupacije in zavojevanja. V zadnjih treh letih je na področju azilne politike in migracij v EU še posebej aktualno vprašanje »solidarnosti« ali tako imenovana »porazdelitev bremena« med državami članicami. Načelo »delitve bremen« države članice zavezuje, da nudijo pomoč državam na schengenskem robu, ki so prva destinacija prebežnikov znotraj unije.

V skladu z načelom »delitve bremen« je junija 2009 Evropski svet na pobudo Evropske komisije sprejel sklep, da je potrebno izvesti pilotni projekt relokacije prebežnikov iz Malte. Za ta namen je nastal pilotni projekt EUREMA (Intra-EU Relocation of Refugees from Malta ali Med-evropske preselitve beguncev iz Malte), h kateremu je maja 2010 pristopila tudi Republika Slovenija. V preselitveni akciji pilotnega projekta je poleg Slovenije sodelovalo še devet evropskih držav (Francija, Portugalska, Nemčija, Slovaška, Poljska, Romunija, Madžarska, Velika Britanija in Luksemburg). Skupno je bilo do konca leta 2010 iz Malte preseljenih 254 oseb, za kar so bile države financirane iz Evropskega begunskega sklada.

Projekt preselitve v Slovenijo je potekal pod okriljem Ministrstva za pravosodje in notranje zadeve iz Malte v sodelovanju z Ministrstvom za notranje zadeve RS ob pomoči Mednarodne organizacije za migracije (IOM) in Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR). Konec leta 2010 je tako Ministrstvo za notranje zadeve RS v mariborsko Integracijsko hišo vselilo osem prebežnikov iz Sudana in Somalije, ki jim je bil status begunca priznan že na Malti, ponovno pa so jim ga potrdili še v Sloveniji. V okviru preselitve je osem oseb s strani Andragoškega zavoda Maribor prejelo orientacijski trening (210 ur) ter tečaj slovenskega jezika (90 ur) s čimer naj bi jim olajšali življenje v Sloveniji. Ali jim to danes, leto dni pozneje omogoča dostojno, ustvarjalno in samostojno življenje v Sloveniji?

Raziskovalci v okviru projekta Digitalno nomadstvo pri Urbanih brazdah (EPK), ki od januarja 2011 izvajamo neformalni monitoring pilotnega projekta Eurema, ugotavljamo, da je po enem letu od prihoda osmih prebežnikov v Maribor, po končanem orientacijskem treningu in tečaju slovenščine, en prebežnik zapustil Slovenijo, šest jih je brezposelnih, edini zaposleni pa dela za skromno mesečno plačilo deset ali več ur na dan. Nihče od njih ne more študirati, čeprav si to želijo, saj ne morejo dokazati preteklega šolanja, prav tako še niso dosegli zadostnega znanja slovenščine, angleščina pa ni njihov materni jezik in so se je nekateri učili šele na Malti. Dve osebi ne moreta uveljavljati vozniškega izpita, obstaja pa še cela vrsta postopkov, do katerih prebežniki ne morejo samostojno dostopati. Nenazadnje ugotavljamo, da se vseh sedem želi iz Maribora preseliti v Ljubljano, a tega zaradi skromne denarne pomoči, ki jo prejemajo, ne morejo storiti.

Osem prebežnikov iz Sudana in Somalije je Slovenijo med vsemi drugimi državami izbralo zaradi obljub o možnosti zaposlitve, o možnostih za nadaljevanje študija in o obljubi visokega zaslužka. Večina njih je bila zaposlena že na Malti, pa tudi okolje in pomoči so jim bile tam veliko bolj v podporo kot danes v Mariboru. Trenutno nihče od njih ne more avtonomno odločati o svojem življenju. Nekateri so ločeni od svojih družin, vsi pa brez primerne socialne mreže in podpore. Zato se po prvem letu Eureme sprašujemo, kdo je odgovoren za nastalo situacijo. V ta namen organiziramo javni posvet, da razgrnemo žgoča vprašanja odgovornosti Republike Slovenije in njenih institucij pri »porazdeljevanju bremen«, kot seveda tudi širšo razpravo o vizumskih režimih, politikah (ne)prepustnosti in pogojih življenja prebežnikov v Sloveniji.

Vabljeni na posvet z naslovom »Kje je meja?«, ki bo 29. februarja 2011 ob 17:00 v gledališki dvorani Vetrinjskega dvora (Vetrinjska ulica 30) v Mariboru.


vabita na okroglo mizo




v sredo, 15. februarja 2012, ob 17. uri v Klubu Gromka na Metelkovi




Dogodek organiziramo ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi Predragu Topiću, predsedniku Sindikata izvajalcev pristaniških storitev (SIPS), ki ga kot sindikalnega zaupnika varuje 113. člen Zakona o delovnih razmerjih. Z dogodkom bomo izrazili solidarnost s človekom, ki je bil kaznovan, ker se je angažiral za pravice najbolj ranljivih delavcev v podizvajalskih podjetjih, in pokazali, da nihče v podobnih okoliščinah ne bo ostal sam.


Na okrogli mizi bomo predstavili razloge in boje ob lanskoletni avgustovski stavki pristaniških delavcev v Luki Koper in solidarnost drugih delavcev z njimi. Govorili bomo o neizpolnjenih obljubah, s katerimi se je končala stavka, in o pritiskih na delavce odtlej. Pogovor bomo namenili tudi položaju delavcev na sploh v fiktivnih storitvenih podjetjih, katerih edini kapital je delovna sila, s katero trgujejo. Slišali bomo o težavah delavcev, ki izhajajo iz sistema podizvajalskih podjetij (outsourcing) in so jim izpostavljeni tako delavci Luke Koper kot zaposleni v drugih podjetjih v Sloveniji.


Na okrogli mizi bodo govorili prizadeti, osebe, ki so spremljale dogodke od blizu, strokovnjakinja za delovnopravno zakonodajo in predstavniki sindikatov:


  • Predrag Topić (predsednik Sindikata izvajalcev pristaniških storitev)
  • Mladen Jovičič (Sindikat žerjavistov pristaniških dejavnosti v Luki Koper)
  • Goran Lukič (Zveza svobodnih sindikatov Slovenije)
  • Eva Brajkovič (antropologinja, raziskovalka, aktivistka)
  • Barbara Kresal (Fakulteta za socialno delo)
  • Mile Zukić (Aktivist Alternativa obstaja)


V času prireditve bomo zbirali prostovoljne prispevke za Predraga Topića, ki mu jih bomo ob zaključku prireditve izročili. V največjo oporo pa bo predsedniku sindikata in njegovim tovarišem vaša udeležba in širše poznavanje njihovih težav.


Okroglo mizo bosta vodili Uršula Lipovec Čebron in Maja Breznik.


Vljudno vabljeni!


Za organizatorja,

Maja Breznik