Subject: SINDIKAT ŽERJAVISTOV P.D. – LUKA KOPER “PROTEST PROTI ODPOVEDI”

Spoštovani predstavniki medijev,

v Luki Koper se nadaljajuje represija delodajalca nad delavci.
… …
Predsednik Sindikata izvajalcev pristaniških dejavnosti Predrag Topič je dobil, prepričani smo, nezakonito odpoved delovnega razmerja.
Zagotovo vemo, da nikoli ni bil opozorjen, da bi kakorkoli kršil pogodbo o zaposlitvi, brez tega pa se odpoved ne dobi kar tako.
Odpoved predsedniku sindikata je dejanje vezano na poletne dogodke v Luki.
Idejni in dejanski vodja kampanje proti vsem delavskem gibanjem v Luki je namestnik predsednika uprave T.M. Jamnik. Močno sumimo (slišali smo), da je on tisti, ki je IPS podjetju Nedjo doo napovedal prekinitev pogodbe z Luko če le ta ne zatre sindikata (največ članov SIPS je iz vrst Nedjo doo).
Kako preprosto je sprožiti napad na sindikat, kjer je večina delavcev brezpravnih migrantov. Nobenega rizika za delodajalca ni. Tudi če Topič v sodnem postopku dokaže, da je odpoved bila nezakonita, bo za sindikat (SIPS) verjetno prepozno saj so člani sindikata pod vsakodnevnim pritiskom in grožnjami delodajalca zato se bodo verjetno prisiljeni izčlaniti.

Vsi ostali, v Luki delujoči sindikati smo zgroženi nad zadnjim dejanjem delodajalske zarote. Enako tudi aktivistične organizacije, ki so podpirale poletne proteste v Luki in to IWW, Alternativa obstaja, Federacija za anrhistično organiziranje itn.
Tako Sindikat žerjavistov Luke Koper, kot Sindikat pristaniških dejavnosti in Zveza svobodnih sindikatov Slovenije in omenjeni aktivisti bomo zato jutri sodelovali na shodu od uprave Luke do odv. pisarne Cek na Vojkovem nabrežju 23 v Kopru, kamor Topič gre na zagovor pred dokončno odpovedjo. Zbirali se bomo od 9:00 do 9:30 pred upravo družbe, potem pa skupaj odšli na zagovor Topiča.

Vas, predstavnike medijev vabimo, da pridete in poročate javnosti o sramotnem dogajanju v Luki.

Torej jutri, ponedeljek 30. jan, 2012 ob 9. pred Luko ali ob 10. na Vojkovem nabrežju 23, odv. pisarna Cek.

Lep pozdrav,

v imenu SŽPD

Mladen Jovičič
član IO SŽPD.

Advertisements

Predrag Topić, predsednik Sindikata izvajalcev pristaniških storitev v Luki    Koper   (SIPS), je pred nekaj dnevi od pooblaščenega odvetnika svojega delodajalca – podjetja Nedjo d.o.o. – prejel vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mu očita, da je dvakrat predčasno zapustil delovno mesto, da ni pravočasno opravil zdravniškega pregleda in da se brez pojasnila deset dni ni pojavil na delu, z drugimi besedami – da je odšel na desetdnevni neodobren dopust.
Vsak, ki vsaj malo pozna poslovanje podpogodbenih podjetij v Luki Koper d.d., dobro ve, da delavci, ki delajo za ta podjetja, nimajo nobenega urnika, da o tem, kdaj in koliko ur bodo delali naslednji dan, izvedo v najboljšem primeru dan prej, v najslabšem pa šele na dan, ko morajo na delo. To so pravzaprav delavci na klic, vedno morajo biti na razpolago in njihovo življenje izven dela v pristanišču je popolnoma podrejeno volji njihovih delodajalcev (t.i. gazd). Pisnih odobritev za letne dopuste delavci nikoli ne dobijo, vsi dogovori se vedno sklepajo zgolj na ustni osnovi, zato delodajalec očitek o neodobrenem dopustu zlahka sfabricira. Enako delavci ne prejemajo nobenih odločb niti plačil za opravljene nadure, podaljšanje delovnih izmen itd.
Vse to so bili, poleg nesramno nizkega plačila, neplačevanja nadur in kakršnihkoli dodatkov (delo ponoči, delo ob nedeljah in praznikih), že omenjene slabe organizacije dela in nepreglednega poslovanja (od izplačil plač brez plačilnih list, finančnih goljufij z izplačevanjem dela plače na roko, do neobstoječih ali fiktivnih delovnih pogodb), tudi ključni razlogi za avgustovsko stavko delavcev IPS pred Luko Koper. Predrag Topić se je kot eden od pobudnikov in ustanoviteljev sindikata IPS ter njegov predsednik ključno izpostavil v boju za spoštovanje osnovnih delavskih in človekovih pravic v Luki Koper in v podpogodbenih podjetjih IPS. Kljub temu, da so se lastniki oz. zastopniki podpogodbenih podjetij skupaj z upravo Luke Koper d.d. ob koncu avgustovskega spontanega upora zavezali, da bodo v tridesetih dneh po stavki poiskali skupno rešitev za izboljšanje klavrne organizacije in slabih pogojev dela ter mizernega plačila delavcem IPS in da bodo podjetja, ki delujejo na področju koprskega pristanišča, pričela spoštovati delovno-pravno zakonodajo, se danes, po skoraj šestih mesecih od stavke, nič od obljubljenega še ni uresničilo.
Še več, na številnih pogajanjih med predstavniki sindikata, predstavniki podpogodbenih podjetij in uprave Luke Koper, sta zadnji dve strani nenehno zgolj zavlačevali in se sprenevedali ter popolnoma onemogočili doseganje kakršnegakoli napredka v iskanju kompromisa. Njuno sovražno delovanje se v teh dneh nadaljuje z izredno odpovedjo sindikalistu oz. predsedniku sindikata, ki bi kot najbolj izpostavljen v sindikalnem boju tako ali tako moral uživati imuniteto. Delodajalec mu očita kršitve, ki se zaradi nepreglednega delovanja podjetja številnim delavcem brez njihove krivde pravzaprav dogajajo vsak dan – delodajalci z njimi razpolagajo kot da so predmeti, ne pa ljudje, za delovne urnike ne izdajajo nobenih odločb, prav tako ne za izrabo letnega dopusta. Poleg tega veliko delavcev nikoli ne prejme pogodbe o delu, če pa jo že (zaradi podaljšanja delovne vize npr.), je ta povsem fiktivna in njenih določb nikoli ne upoštevajo. V primeru, da se delavec takemu ravnanju upre, mu delodajalec grozi z odpovedjo.
Zaradi strahu, da bodo ostali brez dela, delavci pristajajo na tako ravnanje. Vendar k sreči ne vsi. Predrag Topić je eden izmed tistih, ki se je takemu ravnanju uprl. Po devetih letih dela v koprskem pristanišču mu zaradi tega zdaj grozi, da bo ostal povsem brez dela, še več – da bo dobil prepoved dela v koprskem pristanišču nasploh, podjetje Nedjo d.o.o., hkrati z njim pa tudi uprava Luke Koper, pa se bi tako znebila pomembnega trna v peti. Poskus izredne odpovedi delovnega razmerja med Predragom Topićem in podjetjem Nedjo d.o.o. je zato potrebno razumeti kot napad na sindikalno organiziranje nasploh, napad na boj za delavske pravice in napad na institucijo sindikalnega zaupnika, ki mora v vsaki civilizirani družbi biti po zakonu zaščitena pred tovrstnimi podlimi izvajanji. Dejansko pa gre tudi za frontalni napad na pravno državo, kar bi po dolžnosti moral preganjati javni tožilec RS, in za kršenje odvetniške etike (z uveljavljanjem nezakonitih odločb), s čimer bi se morala resno ukvarjati odvetniška zbornica.
Zato Predragu Topiću, predsedniku sindikata IPS in sindikalnemu zaupniku delavcev v podjetju Nedjo d.o.o. s podpisom te peticije izrekam popolno podporo, obenem pa ostro protestiram proti grobim kršenjem delovno-pravne zakonodaje v podpogodbenih podjetjih IPS ter proti gonji in poskusom diskreditacije sindikalistov nasploh.

V Kopru, 28. januar 2012

http://www.change.org/petitions/poziv-k-prenehanju-kriminaliziranja-delovanja-sindikalista-predraga-topia-nasprotujemo-ukrepu-izredne-odpovedi-predsedniku-sips

23.1. je Predrag Peđa Topić, predsednik sindikata izvajalcev pristaniških storitev (SIPS) prejel izredno odpoved (oz. vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi). Peđa je odigral eno ključnih vlog v stavki delavcev podizvajalcev v Luki Koper prejšnje poletje. Pred stavko, med njo in še posebej po njej se brezkompromisno izpostavlja s tem, da ostro kritizira sistemsko organizacijo Luke, ki za delavce podizvajalce pomeni nemogoče, nehumane in skrajno izkoriščevalske pogoje dela na območju pristanišča. Kot predsednik sindikata IPS je sodeloval v vseh pogovorih z upravo Luke in “gazdami” (šefi podizvajalskih podjetij), da bi prišlo do strukturnih sprememb položaja delavcev podizvajalcev. To, da v šestmesečnem obdobju po stavki ni prišlo do večjih organizacijskih sprememb, lahko interpretiramo kot tehniko zavlačevanja za izčrpavanje ljudi samoorganizirane v težko izborjeno formalno sindikalno skupino/strukturo – SIPS. Možno je tudi domnevati, da je Predrag Peđa Topić in sindikat IPS “trn v peti” vodilnim v Luki Koper, saj so zahteve po normalnih pogojih dela in izenačenju pravic z delavci zaposlenimi neposredno pri podjetju Luka Koper d.d. z vidika povečevanja profita, nesprejemljivi.
Aktivisti, ki po stavki spremljajo dogodke v Luki Koper govorijo tudi o tem, da se “tihi” napadi na sindikat IPS in direktne grožnje delavcem do sedaj niso ustavile, le v zatišju medijev so bile. Govori se tudi, da uprava Luke Koper v povezavi z direktorji podizvajalskih podjetij (v tem primeru s podjetjem Nedjo d.o.o.) končuje svoj masaker delavskih pravic s tem, da daje izredno odpoved Predragu Peđi Topić, predsedniku sindikata IPS. Topić je namreč prejel vabilo brez predhodnega opozorila, odpoved pa mu grozi ne glede na to, da ga kot sindikalnega zaupnika ščiti zakon. A uprava Luke Koper zanika vsakršno vpletenost v zadevo.

Če verjamemo zadnjim novicam iz Luke, in sicer da delodajalci (podizvajalci) grozijo ostalim delavcem z odpovedjo, če se bodo postavili na stran SIPS in njegovega predsednika, bi moralo to sprožiti alarm med vsemi sindikati v Sloveniji ter civilno javnostjo.

Če se sprašujete v kakšni zvezi smo projekt Digitalno nomadstvo in Za-nič kišta z delavskim bojem v Luki Koper, vas obveščamo, da so SIPS projektni kolegi (izvajalci) “Teach in” aktivnosti projekta Digitalno nomadstvo, ki se enkrat mesečno odvijajo v samskem domu v Mariboru. Položaj delavcev IPS je namreč pred združitvijo v sindikat bil podoben položaju večine delavcev s katerim smo v kontaktu na območju Maribora. To, da so se delavci v Luki Koper zmogli samoorganizirati v sindikat in se kljub skrajno prekarni situaciji in strahu, ki jo spremlja, borijo za normalne pogoje dela govori o tem, da SIPS predstavlja primer dobre prakse samoorganiziranja.  Skupaj upamo, da bomo pokazali pomembnost samoorganiziranja v primežu sodobnih mehanizmov izkoriščanja delavcev. A to je sedaj pod vprašajem. Če Peđa zgubi zaposlitev na podlagi izredne odpovedi (pogoji zanjo so lahko sfabricirani – poglej vsebino peticije zakaj), bo dobra praksa uničena… Tega ne smemo dovoliti!

Vse, ki sledite našim objavam vabimo k podpisu peticije, kar pa je najpomembneje, da jo širite po vaših osebnih in formalnih mrežah – saj je napad na Predraga Peđo Topić možno interporetirati kot napad na institucijo zaščite delavskih pravic in s tem na vse nas!

Prilagamo link na peticijo:
http://www.change.org/petitions/poziv-k-prenehanju-kriminaliziranja-delovanja-sindikalista-predraga-topia-nasprotujemo-ukrepu-izredne-odpovedi-predsedniku-sips

Arhiv omenjene stavke v Luki Koper: http://www.a-federacija.org/2011/08/07/delavski-boj-v-luki-koper-2011/

Arhiv omenjene stavke v Luki Koper: http://www.njetwork.org/Stavka-v-Luki-Koper

This slideshow requires JavaScript.


Article from Deutche Welle, 11.1.2012

Author: Bernd Riegert

Link: http://www.dw-world.de/dw/article/0,,15649669,00.html

Maribor, Slovenia is one of two European Culture Capitals in 2012. One of the projects on offer – with a strong focus on European migration policies – is “Urban Furrows,” which offers migrants in-depth computer know-how.

Figurative furrows crisscross Europe’s Culture Capital 2012, Maribor – mental grooves where new ideas are to be planted and thrive. The Urban Furrows project includes collective gardens, a cyclist and pedestrian-friendly community, the integration of minorities and immigration. It also involves using the computer to teach migrants to improve their lives, in effect turning them into nomads with digital tools.A culture capital shouldn’t just present the more elite side of culture like theater and dance, but also everyday culture and its social aspects, Tomaz Gregorc told Deutsche Welle.Gregorc heads the Rhizome Collective team. His group and several others responsible for the individual Urban Furrows projects are crowded around computer screens that give off a bluish light in the dimly-lit open-plan office in a renovated monastery in Maribor.Tomaz Gregorc

Urban Furrows project manager Tomaz Gregorc

Portly, bearded Gregorc and his Rhizome Collective team work with immigrants from Africa and the former Yugoslavia who live in Maribor. With the help of donated computers, about 20 of them will have the opportunity to learn how to program and use open source software like Linux. They’ll create their own pages and platforms, the trained cultural scientist said.

Closing the digital divide

“We try to combine knowledge about computers and open source programming with the problem of borders and overcoming them,” he said. Gregorc added that the group is fully aware of the problem of the digital divide between people who have access to information technologies and those who don’t: “We want to bridge that gap.”

Initially hesitant, 10 immigrants from Africa agreed to participate in the program. They are not in Maribor by choice: After their boat landed on the island of Malta in 2010, the EU passed them on to whatever nation was willing to accept the refugees – in this case, Slovenia. For many, it will be the first time they have ever dealt with computers, migration policies and cultural issues.

Maribor logo

  Maribor and Guimaraes in Portugal are Europe’s Culture Capitals in 2012

Cultural techniques for migrants

“We see it as a first step toward empowerment,” Gregorc said. He added that, of course, the project as such doesn’t empower people. “But we’re giving them the means” – technology, open source programming, the ability to question border and immigration policies.

“We hope that will help them make the big step to not see themselves as victims,” Gregorc said.

“Digital nomads” – the migrants are, as a next step, scheduled to participate in events and regular meetings where they can talk about their lives in cyber space. But talking about their past lives, Gregorc explained, is out of the question for many of the participants, particularly those from Sudan or Somalia. The experiences from the project in Maribor will be collected in a so-called Center for Digital Nomadism.

Zimbabwe and Slovenia

At the same time, people in Maribor can experience an African village first-hand: Tapiwa Chapo, a sculptor and painter from Zimbabwe, heads a workshop that demonstrates African cultural techniques.

Fingers on laptop

 Computer skills connect people

Chapo is an off-and-on resident of Maribor. He loves the Slovenian countryside and says he is always inspired by the Alps and the Mediterranean. Using art, he wants to help overcome borders between Africa and Europe.

“I would say there are no real borders between countries,” Chapo recently said in a video message on overcoming differences between the countries. “We try to measure and classify the land, but it’s still the same land.”

Meanwhile, Tomaz Gregorc hopes the people of Maribor will learn more about migration during the city’s year as European Culture Capital. At the end of 2012, participants in his project should be able to use, program and repair a computer.

The “digital nomads” can keep their laptops when they move on, Tomaz Gregorc said – not as an act of humanitarian aid but of cultural empowerment.

Author: Bernd Riegert / db
Editor: Kate Bowen

V sklopu rednih mesečnih srečanj skupine Digitalnega nomadstva z delavci migranti smo v kuhinji Samskega doma na Pobrežju govorili o tem, česa se ne da, kaj lahko in kaj je potrebno narediti. Utopije nekega sveta torej, ki ima več potencialnih obrazov: morda ne more obstajati, morda je lahko in morda šele mora nastati.

»Kako postmoderno«, bi morda rekel kdo. In spet, »Kako realno!«, bi rekel kdo drug. Kot nas namreč uči zgodovina smo realni prav takrat, ko zahtevamo nemogoče. In če sintagmo nekoliko obrnemo: kaj bolj nemogočega kot realno je v času sistematičnega izkoriščanja delovne sile sploh mogoče pričakovati? Slovenija je v samem vrhu evropskih držav, ko govorimo o deležu brezposelnih mladih, priča smo standardni praksi nehumanega ravnanja z delavci, še posebej s tako imenovanimi migranti: neplačevanje nadur, regresov in plač, zanikanje odgovornosti v primeru poškodb na delovnem mestu, lažno trganje kreditnih obrokov delavcem, sistematično in progresivno uvajanje neobičajnih delovnih pogodb (pogodb za določen čas), veriženje pogodb za določen čas, nehumani nastanitveni pogoji, predčasne prekinitve pogodb brez izplačila odpravnine, odkriti rasizmi nadrejenih. Bodimo realni: ali je zahtevati bolj humane delovne in življenjske pogoje resnično nemogoče? In če zahtevati nemogoče realno, kakšne vrste zahtevo je sploh potrebno oblikovati? Kdo jo mora oblikovati? In na koga mora biti naslovljena?

O tej in podobno nemogočih utelešenjih realnega smo govorili z delavci v Samskem domu na Pobrežju med kosi domačega »proti-izkoriščevalskega štrudla« in luščinami pistacij, ki so se v skupni kuhinji kopičile kot kolateralna škoda konstruktivnih pogovorov o nemogočem, ki je in mora biti realno. Kolektiv Rizom kot organizator srečanj je na dogodek povabil tudi aktiviste iz Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti in Nevidnih delavcev sveta, ki so v preteklosti izvedli že nič koliko realnih zahtev nemogočega. In ob tem celo dokazali, da je meja med mogočim in nemogočim tanjša, kot se zdi na prvi pogled.

This slideshow requires JavaScript.

Kdo je samec v samskem domu X?

Posted: 09/01/2012 by anusdomini in Refleksije

(Članek bo objavljen v februarski (069) št. Kraljev Ulic, verjetno na strani 19)

  sámec  -mca m (á) 1. žival moškega spola: samci te živali imajo močne čekane; opičji, žabji samec; samci in samice / ekspr. v njem se je vzbudil nagon samca 2. nav. ekspr. neporočen moški: bil je star samec; v baraki stanuje pet družin in deset samcev / še vedno je samec 

V Samskem domu na lokaciji X živi okrog 40 prebivalcev, ki  so – kot gre sklepati po imenu njihovega domovanja – vsi po vrsti Samci. Morda bi dragi bralec želel ogorčeno bljuvati po tej nedvomno zapacani logiki sklepanja, ki si dovoli bistvo bitja zvesti na ime njegovega domovanja. Pa vendar je vse bljuvanja željne bralce potrebno opomniti, da tovrstna sklepčnost nikakor ni tako zelo nezaslišana, kot se zdi na prvi pogled. Svet narave in družbe namreč ponuja nič koliko primerov, kjer esenca neke entitete izhaja iz njenega mesta bivanja. Tako na primer lahko z gotovostjo sklenemo, da v božjem hramu ne prebiva nihče drug, kot Bog. Da v Pasji uti ne prebiva nihče drug, kot Pes. In da na gusarski ladji ne prebiva nihče drug, kot Gusar. Primerov v potrditev naše sklepčne logike je v praksi nešteto, zato po temeljitem premisleku pomirjeni znova izjavljamo, da v Samskem domu ne prebiva nihče drug, kot Samec.

Kaj torej zares vemo o tej življenjski formi, ki je po svoji biti Samec? Ko smo o njej povprašali sosede samskega doma na lokaciji X, smo naleteli le na rekla-kazala predpostavke o južnjakih, kar bi naj naši Samci pred integracijo v lokalno floro in favno tudi bili. Ker sami ne pristajamo na tovrstne populizme v sklepanju, smo se namenili stvari približati iz bolj objektivnega stališča. Kot smo bili marljivo poučeni v šolskih klopeh, se mora vsak iščoči najprej zateči po odgovor k terminološki Bibliji našega simbolnega sveta – Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Zato smo se kot zavedni komandosi, izvaljeni izpod ojdipovskih neder nadebudnih slavistk, tjakaj tudi bliskovito zapodili v iskanju esence besede Samec.

Med navedenimi pomeni sta se za našo mini ekspertizo izkazala zanimiva predvsem dva. Prvi samca definira kot žival moškega spola ter ob tem navede primer: »opičji, žabji samec.« V kolikor bi bil ta pomen aplikativen za naš predmet raziskovanja, bi bili torej Samci iz Samskega doma X v skladu s SSKJ postavljeni v domeno živalskega. Druga slovarska definicija enači samca z neporočenim moškim, kar bi ga postavilo v domeno človeškega le pod pogojem, da z drugo človeško osebo ni sklenil zakonske skupnosti. Za boljšo ponazoritev pomena SSKJ doda sledeč primer rabe: »V baraki stanuje pet družin in deset samcev.« Torej, samec – tokrat človek – je v tem pomenskem registru postavljen kot nekaj ločenega, če ne celo diametralnega družinskemu. V vsakem primeru lahko sklenemo, da gre pri Samcu za od instinktov gnano obliko bitja, ki se ne zmore v polnosti podrediti sferi družbenega in ustaliti v civilizirani skupnosti, imenovani zakonski stan. Cenjeni bralec se bo zato najverjetneje strinjal, da je SSKJ pred nami razgrnil bogato pomensko večplastnost termina Samec, ki poetično vznika nekje med živalskim in človeškim.

Ob tej hibridni perspektivi Samcev, stanujočih v Samskem domu X, smo se kot komandosi objektivne znanosti nemudoma odločili poiskati primerek zloglasnega hibrida. Sinhronizirali smo ure, preučili tloris ciljne lokacije in ustvarili bazo  v bližnjem kafiču. Ko smo torej končno izvedli preboj v Samski dom X, smo v oprezanju za tarčo – »opičjim, žabjim samcem« ali neporočenim moškim –  srečevali le povečini starejše poročene osebe moškega spola, ki so nas glasno pozdravljale in tako nonšalantno ogrožale celotno terensko akcijo. Po temeljitem pregledu poslopja smo si potegnili najlonke iz obraza in zmedeni bolščali drug v drugega. Kje, zaboga, tiči Samec X? In če Samca X ni, kdo so torej vsi ti moški, ki smo jih v Samskem domu X množično srečevali? Ali so morda oni Samec X? Ob tej nezaslišani misli se je naš simbolni logos, utemeljen na Bibliji označevalcev SSKJ, boleče zamajal. Razkorak med slovarsko definicijo samca in med moškimi, ki smo jih uzrli v poslopju Samskega doma X, je namreč enako velik kot ta, ki zeva med Zoranom Jankovićem in politično levico. Zlomljeni smo se odpravili v Samski dom X še enkrat, tokrat brez predhodnih domnev o tem, koga ali kaj iščemo.

Morda se le nisi tako zelo motil, dragi bralec, ko si želel bljuvati in cepetati nad sklepom, da so prebivalci samskega doma po svoji esenci Samci. Ali morda celo neporočeni živalsko-človeški hibridi, kot smo po šolsko sklepali na osnovi SSKJ. Tisti, ki naseljujejo poslopje Samskega doma X, namreč zagotovo niso niti živali moškega spola niti tiste vrste ljudje, ki bi jim bila družinska skupnost tuja. Z drugimi besedami, v primeru domnevnega Samca X ne govorimo o hibridnem samotnem jezdecu, ki kljubuje družbenim protokolom s svojo instinktivno nravjo. Nasprotno. Po aktivnem opazovanju z udeležbo v Samskem domu X smo spoznali, da so predmet našega zanimanja v resnici moški, ki so v Slovenijo prišli izvajati težka gradbena in ročna dela, prenašati sistemske zlorabe in izkoriščanja delodajalcev za minimalno plačo ter živeti v sobicah z minimalnim gretjem s še dvema sostanovalcema. Vse to z namenom, da polovico svoje minimalne plače lahko pošljejo svoji množični družini v eno od držav bivše Jugoslavije. Ali je to res Samec, kot ga logično nakazuje ime njegovega bivališča – Samski dom? Ali pa, bodiva radikalna dragi bralec, je Samski dom morebiti zgolj zrcalo konstrukta tistega Drugega, ki ga puščamo v sferi instinktivnega kot nezmožnega inkulturacije? Morda prav ta konstrukt utemeljuje sistemske zlorabe našega Samca X, ki jih vsak dan avtistično spremljamo preko medijev in ne zinemo nebeunemeu? Kajti če Samca X prikladno puščamo na imaginarnem križišču človeškega in živalskega, lahko ostajajo tudi merila minimalnega humanega ravnanja z njim nekje vmes. Kje ste pa že slišali, da bi kdo odgovarjal zato, ker svojemu psu ni plačeval pokojninskih prispevkov?

(Članek je bil objavljen v 64. številki Kraljev Ulice – september 2011, str. 19)

»Davnega« leta 1999 je James Wallbank napisal Lowtech manifesto, kratko besedilo v katerem je utemeljeval obstoj poceni ali zastonj tehnologije in spodbujal ponovno uporabo računalnikov, ki zaradi (pre)hitro razvijajoče se računalniške industrije končajo na smetiščih. Ni potrebno poudarjati, da je v besedilo vpisana kritika potrošniške in »licenčne« družbe ter direkten poziv k uporabi odprto kodnih sistemov in t.i. freeware. Ravno takrat je Nicholas Negroponte (glej obširne podatke o gospodu na wikipediji) izdal serijo člankov v katerih je poudarjal zahtevo po cenovni dostopnosti digitalne tehnologije. Ker je ugotovil, da računalniška podjetja niso pripravljena sodelovati v tem procesu, je začel obširno kampanjo za produkcijo prenosnikov za 100$ (za primerjavo: prenosnik je takrat »koštal« slabih 1000$). Kampanja je »nekaj časa« kasneje (leta 2007) dobila končno podobo v imenu »One Laptop Per Child« (OLPC), humanitarnem projektu, ki se (še vedno) izvaja v tako imenovanem tretjem svetu. Zadeva je spodbudila na začetku navedenega avtorja Lowtech manifesta, da napiše revolucionarno besedilo: Zero Dollar Laptop Manifesto (ZDLT). V njem avtor, tako kot pred osmimi leti, zagovarja uporabo odprto kodnih sistemov (npr. Linux) in koncept ponovne uporabe, hkrati pa širnemu svetu ponudi utemeljitev in navodila za pripravo projekta, kjer prenosnik stane natanko 0$ (prevod: 0€, za nostalgike: 0 sit), v »ZDLT zapiskih« (notes) pa poda natančno in lucidno kritiko humanitarnega OLPC. Po njegovem (in jaz se s tem absolutno strinjam!) je OLPC, kljub plemenitosti, zelo klasičen top-down projekt, kjer velika NVO in velika podjetja ustvarjajo potrošno robo (zapakirano v izobraževalni program) oz. novo tržno nišo za ljudi (v t.i. tretjem svetu). Prenosniki OLPC so sicer lični (a standardizirani, torej dolgočasni in monotoni) in prijetnih barv (zelene, roza, modre) a (u)porabnike (otroke) ne potegnejo iz večne spirale licenčnih programov (in posodabljanj) ter popravil, projektni vodje pa jih ne naučijo (ne omogočijo!) avtonomno skrbeti za svojo novo igračko. Odveč je poudarjati, da so v celoten sistem vpeta velika računalniška podjetja… Skratka, ta plemeniti projekt ne vzpostavlja pogojev za opolnomočenje (kot tak se namreč »prodaja«) temveč gladko malo reproducira potrošništvo. Za razliko pa projekt ZDLT, ki temelji izključno na rabljenih prenosnikih, odprto kodnem sistemu (npr. Ubuntu) in spodbujanju delovanja po grassroot principih, ponuja dejansko možnost za avtonomno upravljanje svojega prenosnika. Dolgoročni cilj projekta je omogočiti dostopnost digitalne sfere deprivilegiranim družbenim skupinam s tem pa izničiti tako imenovani »digital divide«. Izkaže se namreč, da se marginalizacija direktno prekrije z nedostopnostjo do medmrežja in digitalno nepismenostjo, s tem pa od vira informacij ali kreativnega izražanja na medmrežju.

Delavnice ZDLT se izvajajo na podarjenih/rabljenih prenosnikih, ki jih skupina računalničarjev pred tem pregleda in zagotovi delovanje, na njih pa si udeleženke in udeleženci (npr. delavci migranti, brezdomni, prebežniki) naložijo odprto kodni sistem, naučijo uporabljati različne programe, se povežejo na medmrežje, se poučijo o tem kako (in kje) posodabljati te programe, morda ustvarijo svoj blog, si v kreativni delavnici s pomočjo stensilov in nalepk prenosnik personalizirajo in po končani delavnici zadevico prejmejo v last. Zdaj je prenosnik v vseh pogledih njihov.

Zato smo se v Urbanih brazdah odločili izpeljati ta projekt v Mariboru. Ker je zadeva »zaščitena« pod Creative Commons smo si dovolili majhno modifikacijo imena in projekt poimenovali Za-nič kišta. Z imenom smo želeli ustvariti igro besed, ki odraža naravo projekta: po eni strani je prenosnik »zanič«, fuč, saj ga lastnik ali lastnica ne potrebuje več in nam ga dobro voljno podari, po drugi strani pa je »za nič«, saj ga udeleženke in udeleženci prejmejo v last brez plačila (tudi delavnica je zastonj). Trenutno smo v fazi pridobivanja prenosnikov zato izkoriščam priliko, da vas vljudno povabim k donaciji vašega ne več uporabljenega ali zavrženega (tistega, ki nabira prah na vaši omari) prenosnika. A žal ni vsak prenosnik primeren. To je verjetno največja pomanjkljivost ZDLT saj Ubuntu zahteva neko določeno minimalno konfiguracijo (zmogljivost) prenosnika. Če vas donacija in več informacij o »pogojih« donacije zanima nam lahko pišete na urbane.brazde@maribor2012.eu.

V oktobru bomo gostili kolege in Anglije (Furtherfield in Access Space), ki so v lanskem letu prvič udejanjili ZDLT in kolege iz Italije (Binario Etico), ki bodo letos v Rimu izpeljali projekt, da se še natančneje poučimo o vseh dimenzijah projekta, prediskutiramo možne zagate ter najdemo kreativne rešitve in nadgradnje za izpeljavo projekta v Mariboru. Pričujoče besedilo pa naj ne bo zgolj opis naših dejavnosti, temveč naj služi kot spodbuda pri širjenju filozofije ponovne uporabe digitalne tehnologije, odprto kodnih sistemov, odporu  »digitalni ločnici« in s tem spodbujanju ne-potrošniških in avtonomnih praks: širite idejo, pozanimajte se, lahko nas kontaktirate in izpeljite ZDLT še sami! Ker pa je to emancipatoričen projekt, ki neusmiljeno spodjeda veličastni kapitalistični red, nam ni potrebno pretirano ugibati zakaj vnos »James Wallbank« v wikipedijo vrne rezultat »James Wallbank does not exist«.